Klika Dorian Gray

Med poslušanjem zadnje oddaje – gledal je raje nisem – se mi je nabralo nekaj »kaj-pa-če« misli, ki so samo misli in samo moje – daleč od tega, da bi si domišljal, kako prav da imam.

Denimo, da imam odraščajočega mulca, ki je problematičen. To besedo uporabljamo v mnoge namene in na tem mestu ne želim namigovati, da ima probleme s kožo na obrazu. Včasih smo bili večinoma problematični tako, da smo špricali šolo in imeli sem ter tja kakšen cvek ali popravca. Kadili smo pretežno cigarete in na šolskih plesih je kdaj kdo s predelanim bambusom pobruhal stranišče. Pretepanje je bilo redko, pred večino učiteljev smo imeli rešpekt, nekaterih pa smo se tudi bali. Varnostnikov takrat nisem zasledil nikjer, a sem se vseeno počutil dokaj varno. To je bilo resda v prejšnjem tisočletju, a vseeno ne tisoč let nazaj.

Danes so mulci problematični precej bolj temeljito in recimo, da je moj eden od njih. Verjetno imam veliko zaslug za to jaz, ker sem bil bodisi prestrog, preveč popustljiv, mu nisem bil dovolj za vzgled, sem raje potiskal pred seboj natrpan voziček v trgovskem centru ali pa doma z daljincem v roki prdel v kavč, kot pa, da bi se ukvarjal z njim. Niti na misel mi ne pride, da bi njegovo občasno evforičnost povezoval z uživanjem kakšne substance, če me njegovo obnašanje vseeno zbode v oči, pa raje pomislim, da je naspidiran zato, ker je v šoli dobil dobro oceno.

Nekega dne pa vse moje minulo delo priplava na dan in ves začuden začnem viti roke in javkati, kdo mi bo pomagal in namesto mene popravil zamujeno. Učitelji, socialne delavke, kakšna druga inštitucija? Vzgoja otroka je v prvi vrsti dolžnost staršev, z ostalimi inštitucijami si lahko samo pomagajo, v večini primerov pa niti to ne. Denimo, da se ne motim.

Lahko pa, da imam neproblematičnega mulca, s katerim sva ponavadi na istih frekvencah in imam dovolj volje, da drobne probleme in konflikte rešujem sproti, preden prerastejo v velike. Poznam ga, kot lasten žep in kadar me poskuša prinesti naokoli, kar je osnovna dejavnost večine odraščajočih mulcev, mu jasno in na lep način pokažem, da sem ga spregledal. Imava prijateljski odnos, ki je včasih naporen, a se obrestuje. Bere se skoraj neverjetno, a poznam nekaj takih, ki jim to uspeva.

A kaj bi storil v primeru, da prijoka domov, ker mu je Rudi iz osmega razreda zagrozil, da ga bo pretepel, če mu ne bo prinesel denarja? Mu bom rekel, naj obračuna sam? Mu bom dal denar, naj plača, da bo mir? Ga bom prepisal v drugo šolo, kjer ni Rudijev? Verjetno bi se šel pomenit s Rudijevim fotrom, ki bi mi odprl vrata v spodnji majici, poflekani s kečapom in me na hitro steral tja, od koder sem pred leti privekal.

Predobro se poznam, da bi na temle mestu pisal, kaj bi se zgodilo potem, a verjetno bi se moje in njegovo ime pojavilo v istem stavku v kakšni drugi rubriki.

Torej – s kakšno pravico tisti, ki imajo za izgovor težke razmere doma, maltretirajo ostale, ki se svoje razmere doma vsaj trudijo imeti pod kontrolo?! Vem, ja … če ne veš, kako bi vzgajal otroke, se moraš najprej prepričati, da niso tvoji. Od tu naprej pa znamo vsi vse …

Bili so v temačni čumnati, polni dima in postanih vonjav. Na sredi sobe je bila ogromna postelja z raztrganim baldahinom, v njej pa se je na cenenem pregrinjalu leno pretegovala ženska s spodvihanim krilom. Ena od dam si jo je nekaj časa radovedno ogledovala in se ji naposled približala. “O, gospa si bodo pa privoščili,” se je zahehetal eden od moških pod brlivko v kotu. Vzdušje je bilo razgreto in na mizi že kar nekaj praznih steklenic. Kvantali so eden preko drugega, se prešerno smejali, segali drug drugemu v besedo in nobenemu ni bilo prav nič nerodno. Debata je postajala čedalje bolj glasna in med drugim se je ugotavljalo tudi to, s katere točke se dejansko meri dolžina orodja pravega moškega.

Kar naenkrat pa se iz postelje naveličano zasliši: “No, ste se že zmenili, kako se bomo sestavili?” Hrup je utihnil, kot bi odrezal. Glave so se v zadregi spogledale, se obrnile proti baldahinu in ena od njih je začudeno vprašala: “A ti ne veš, da o tem odloča mandatar?”

Zelo rad imam živali. Ker nisem bil te sreče, da bi me s hišnimi ljubljenčki oskrbovali že od malih nog, sem do svojega kosmatega prijatelja prišel šele pred kratkim. Zdaj se ne čudim več tistim, ki o svojih štirinožcih govorijo s posebnim tonom glasu. Pravzaprav se jim nikoli nisem rogal, le razumel jih nisem najbolje. Sčasoma se človek tako ali tako preneha čuditi, ker se na določene stvari navadi, nekatere pa celo preizkusi - iz prve roke.

Imam tudi nekaj drugih prijateljev, a ti so precej manj kosmati, zato jih na tem mestu ne bom posebej omenjal. Do ljudi na dolgi rok ne gojim omembe vrednih čustev, z izjemo peščice tistih, s katerimi občasno valujem na istih frekvencah, kar pomeni, da se imamo včasih radi, včasih pa si gremo tudi krepko na živce, a vse to in še kaj spada med začimbe celotne mineštre, ki ji včasih s tujko rečemo odnos.

Indiferentnost do preostalega ljudstva mi pomaga, občutljivemu in neuravnovešenemu, kot sem, da se ne poganjam na prevelike obrate, če kdo hote ali nehote poseže v cono, ki je po mojem mnenju označena z zeleno črto (ki jo premikam iz dneva v dan, odvisno od položaja planetov in ksihta, ki me zjutraj pogleda iz ogledala), ampak to lahko rešim na način, ki ne ogroža zdravja soudeležencev in moje malenkosti. Ponavadi mi uspeva, vedno pa žal ne, kar pa je kljub vsemu svojevrsten napredek, saj je bilo včasih razmerje ravno obratno v prid neuspeha.

Zadnje čase pa sem postal pozoren (ja, vem - dobro jutro!) na velike količine vesti o nasilnih dejanjih nad otročiči in živalmi in ko vse to berem, mi gredo lasje pokonci in moje brezbrižnosti je hočeš nočeš konec.

Če bi bil še kdaj priča čemurkoli, kar bi dišalo po nasilju, bi zagotovo planil naprej. Ker so me v določenem obdobju mojih malih nog z bunkami in ostalimi ljubeznivostmi precej obilno oskrbovali - mogoče je bila to kompenzacija za pomanjkanje hišnih ljubljenčkov - še predobro vem, kakšne šleve so v resnici tisti, ki se znašajo nad šibkejšimi od sebe in upira se mi, da bi si s tako sodrgo mazal roke. Zato pa se mi zadnje čase po glavi kradoma mota misel o ustanovitvi Društva za mučenje mučiteljev.

Vem, da za marsikoga od blizu in na daleč ni nobene razlike med mučenci, mučitelji in mučitelji mučiteljev, a nekaj bo treba storiti, saj zlepa očitno ne gre … se pa sprašujem, če je nasilje nad nasiljem zares nasilje, ali samo pomoč pomoči potrebnemu?

Da so vse bolj takšni tudi vsi drugi dnevi med sredami, da vedno več razumem, ker se ne trudim več razumeti in da mi je takšno življenje od sile všeč.