Čas za oglas
Moja dobra, stara kišta je včasih prižgana, tudi če pred njo ne poseda nihče. Zadnje čase sicer bolj poredko, ker se moj okus precej razlikuje od okusa tistih, ki spravljajo skupaj skrpucalo, ki ga nato poimenujejo program, ampak zgodi se pa še vedno.
Če se le da, pa spremljam reklamne bloke – nad njimi sem naravnost vzhičen. Ob gledanju le-teh se mi porajajo smele ideje, kaj bi spremenil, dodal, odvzel – odvisno pač od tega, kakšne volje sem tistikrat.
Ko sem prvikrat videl reklamo za tableto, ki jo vržeš v kozarec z vodo in nato zadegaš notri še svojo zobno protezo, sem se najprej vprašal, kaj za vraga se je zgodilo dami, ki v tem spotu nastopa, saj nikoli ni kazala takih simptomov, res pa je, da je minilo že dosti let, odkar sem jo nazadnje videl in ljudje se nagibamo v raznorazne smeri. Pomislil sem, da bi bilo bolje, če bi bila oblečena v črno, kar bi odlično pristajalo njenemu bledemu obličju in košati pričeski ognjene barve, v roko pa bi ji namesto tablete porinil žaro. Ko bi jo potopila v vodo, bi lahko prepričljivo zažgolela: »V tej žari (lahko tudi »v tej urni«) vašim umrlim nič ne bo prišlo do živega«, ali nekaj podobnega.
O teh prebliskih rad kramljam z nekom, ki je precej bolj uglajen od mene, a vseeno rad prisluhne mojim razmišljanjem. Pred kratkim mi je potarnal, da ga malce skrbi, kam plovemo. Ko sem ga pobaral, kakšno plutje ima v mislih, me je popravil, da gre pravzaprav za pljuvanje. Povedal je, kako si je zadnjič pripravil večerjo in jo počasi zobal, vmes pa pogledoval na televizijo, kar se iznenada na ekranu pojavi odtok lijaka, vanj pa eden za drugim pade nekaj krvavih pljunkov. Grižljaj se je ustavil v grlu, žlica v zraku in večerja je bila pri kraju. Šlo je za oglas za zobno pasto, ki naj bi preprečevala kdovekaj – v tem primeru zagotovo apetit.
Skupaj sva namodrovala, da je sedaj verjetno na vrsti oglaševalska šok terapija, ker so gledalci na običajne zadeve že imuni in jih ne pritegnejo več in jadrno sem potuhtal, kako fascinantno bi bilo videti, če bi se v bližnjem posnetku pojavila školjka, v njej bi brezskrbno plavala gromozanska basa, dr. Ana Guralova pa bi s svojo surlo tik ob njej in radostnim pogledom v očeh vneto zatrjevala, kako jo osrečuje čistilo, s katerim to nadlogo spraviš po odtoku navzdol, hkrati pa bi lahko v isti sapi delala reklamo še za kakšno mineralno vodo, Izganjalec hudiča imenovano, ki uravnava agregatno stanje iztrebkov …
