Dead can Dance?
Od nekdaj veliko sanjam, a pretežno nič lepega, čeprav je možno tudi to, da si lepega pač ne zapomnim. Ponavadi me preganjajo na razne načine in prav tako na razne načine se jaz trudim ubežati - zverziral sem se celo tako daleč, da znam letati, čeprav mi veter ni vedno naklonjen in so že poskusi vzletanja dostikrat jalovi. Ker o takih in drugačnih peripetijah na dolgo in široko pišejo tudi v knjigah in pratikah, se zagotovo to dogaja vsem tistim, ki imajo v svojem življenju navado od časa do časa zaspati.
Me pa neizmerno mika, da bi se tudi za dnevno rabo navadil tiste ravnodušnosti, ki jo premorem v snu, saj me prav nič na svetu (ali bolje – v sanjah) ne spravi iz tira. Zadnjič sem se, denimo, brezskrbno namakal v bazenu, ki je bil v premeru malce širši od navadnega škafa, a zato globok, da se ni videlo dna - vame je zijala samo črna luknja. Vprašal sem, zakaj bazen ni širši, da bi se človek malce naplaval, pa sem dobil odgovor, da pravzaprav ni namenjen plavanju, temveč umivanju mrličev. Deležen sem bil tudi krajše demonstracije, ko so mrtveca obesili na klin in ga, prekritega s črno vrečo, mimo mene potopili globoko v vodo. S pojasnilom sem bil v celoti zadovoljen, porajala pa so se mi vprašanja, kot »čemu služi vreča«, »ali je bilo truplo oblečeno ali ne«, »kako so ga lahko umili, če pa vreča ne prepušča vode« in podobno. Nič drugega.
Prav tako se nisem pritoževal nad krivico, ki se mi godi, ko sem ob neki drugi priliki poprosil za ključe od avta in kot odgovor dobil, naj grem kar z avtobusom. Stopil sem na dvorišče, se v avtobusu usedel na šoferjev sedež in odpeljal. Ko se je pojavil problem s parkiranjem, sem se preprosto dvignil pod nebo in zakrožil nad mestom.
Obvladam tudi grde nočne more, o katerih na tem mestu ne bom izgubljal besed, saj sem vložil kar nekaj truda v to, da sem jih zbrisal iz spomina.
Preden sem se - že pred desetletji - navadil nanje, se mi je često dogajalo, da sem postopal naokrog ves zmeden in zlovoljen, pa še sam nisem vedel, kje tiči razlog. Ko mi je bilo tega dovolj, sem ubral drugo taktiko: nisem več iskal razlogov za nemir, ampak sem zanj kar takoj okrivil sanje. Vmesne faze so bile tudi take, da nisem vedel, kaj je res in kaj ne in od časa do časa celo zares ušpičil kakšno tako, ki je sicer niti v sanjah ne bi, ampak tako se mi je pač počelo tistikrat in tega raje ne bom obžaloval.
Poenostavljati se do neke mere splača tudi v vsakdanjem življenju, čeprav sem osebno nekako bolj nagnjen h kritiziranju. A se trudim v drugo smer in na tem bom delal še naprej. Najbrž se ne bom že na začetku poganjal proti avtobusu in ga poskušal dvigniti v luft, bi se pa kazalo vsakič, ko me prime, da bi zanergal, vprašati po smislu in učinku tega jalovega početja, saj se nam določene stvari dogajajo in zgodijo neodvisno od nas in je najbolje, da jih človek sprejme prav take, kot so.
Ne bom pa pozabil tistega jutra, ko sem planil iz more ves premočen in prestrašen in ob sebi zagledal moj višji nivo, ki je slonel na komolcu in mirno gledal naravnost vame. Ko sem mu v raztrganih stavkih hitel razlagati, kaj vse sem doživel, me je poslušal do konca, za hip pomislil in dejal: »Dorian, tvoje življenje je lepše od tvojih sanj in veseli se tega. Ni namreč hujšega, kot je to, da edinole v sanjah lahko pobegneš od vsakdana, ki te zagrabi in se ti zareže naravnost v dušo vedno znova in znova, vsakokrat, ko se prebujaš vanj.«
