Odtoki požirajo besede
V soboto sem stekel na vrh hriba in potem še malo naprej. Sprva iz gole radovednosti, ker poznam kar nekaj ljudi, ki to redno počenjajo in se ob, še bolj pa po tem dejanju menda neznansko dobro počutijo.
Presopel sem razdaljo, ki za marsikoga ni vredna omembe in še isto pot nazaj in se pri tem spotil, kot šolarka pred tablo pri uri biologije. O neznansko dobrih občutkih ni bilo ne duha ne sluha, naslednji dan pa me je bolelo telo na podoben način, kot boli, kadar se te loteva gripa ali kakšna podobna nadloga.
Danes sem si obljubil, da bom iz čiste trme odtekel še par kilometrov. Par čisto dobesedno, ker nisem ravno utelešena vztrajnost in je to za drugič ravno pravšnja pot. Do bolnišnice in nazaj, le da o tistem “nazaj” nisem bil čisto prepričan.
Namesto tega pa sem se po kratkem premisleku raje spravil na sobno kljuse, kar je seveda nekaj čisto drugega. Ampak mi je ustrezalo. Lahko sem mencal z zaprtimi očmi, ne da bi me ob tem povozil avto, lahko sem zraven poslušal glasbo, ne da bi mi slušalka padala iz ušesa, lahko sem kadarkoli razjahal in se nažlampal vode iz hladilnika.
Po daljšem obdobju posedovanja te naprave pa si moram hočeš-nočeš priznati, da je bila investicija v sobno kljuse popolnoma zgrešena. Res je sicer, da ga ni potrebno hraniti in skrbeti zanj, a svojega namena ni opravičil. Domov sem si ga privlekel nekega turobnega zimskega večera v dobri veri, da mi bo pomagal pri nabiranju in vzdrževanju kondicije, a sem se uštel. Podpiral me je le pri nabiranju prahu.
Zato sem se odločil, da ga to zimo izmučim do konca in ob naslednjem nabiranju kosovnih odpadkov v naši soseski mu bom pomagal na svobodo.
