Nedavna katastrofa je čisto blizu mene spravila na rob preživetja mnoge ljudi. O svojih občutjih glede tega si ne bom dovolil pisati, ker ne poznam pravih besed.
Nedavna katastrofa je čisto blizu mene spravila na noge tudi mnoge lovce na novice, ki so se potem na različne načine, nekateri od njih brezhibno popudrani in sfrizirani, javljali bolj ali manj v živo v take in drugačne oddaje. Ob svojih občutjih glede tega pa si ne morem kaj, da ne bi nekaj malega zapisal.
Verjamem in upam, da so bili njihovi nameni dobri od prvega do zadnjega, kot tudi verjamem in upam, da je z njihove plati vse videti popolnoma drugače, a vseeno nisem mogel verjeti svojim organom, ki jih imam za lažje zaznavanje okolice (nemalokrat tudi v lastno razočaranje) vgrajene v lobanjo, ko sem v bližnjem posnetku ugledal novinarko, ki je previdno, da si ne bi umazala šolencev, stopicala po prizorišču in zastavljala ljudem, ki so v hipu izgubili vse, kar se je izgubiti dalo, vprašanja v stilu: »Kako se počutite, ko ves v solzah sedite tu, za vami pa polno sveč, ki gorijo vašim bližnjim v slovo?«
Kaj lahko človek odgovori na tako vprašanje? Kako se lahko počutiš, ko ti umre otrok, ker se mu je na glavo podrla hiša, ki si jo sezidal s svojimi rokami in v kateri si živel vse življenje? Mar res hočete vedeti?
Grob, pa vendar ne nemogoč prizor: z lesenega trama v skednju visi zanka, pod njo na stolu stoji obupan moški in si jo obotavljajoče natika na vrat, nekaj metrov stran pa nemočno vije roke ženska, ki se je za krilo drži prestrašeno, kričavo bitjece. Vsiljiva roka, ki moli v kader ogromen mikrofon, se podaljšuje v glavo, rdeče namazana usta pa sprašujejo: »Kako se počutite, gospa – zdaj, ko boste čez nekaj trenutkov postali vdova? Povejte in pokažite na kratko in nazorno.«
