Klika Dorian Gray

Pri brskanju za dokumenti po razmetani mizi mi je pod roke prišel star časopis in preden sem ga odvrgel na kup papirja, ki se je že nekaj dni kopičil pred vhodnimi durmi, sem ga še na hitro prelistal. Novice so bile sicer že stokrat prežvečene, a notri sem našel še nedotaknjeno križanko in pod večer, ko se je zunaj že dovolj ohladilo, da se je dalo brez pretiranega truda posedeti na balkonu, sem se je z veseljem lotil.

Vendar pa mi glava zadnje čase ne dela tako, kot bi si želel in na koncu je ostalo praznih še kar nekaj okenc, ki so izdajalsko bolščala vame. V posameznih so bile v zgornjem kotu tudi drobne številkice, iz katerih sem lahko sestavil geslo in tako še malce bolj pogoljufal samega sebe.

Iskal sem in beležil … kvadratek s številko ena je sicer ostal prazen, vse ostale pa sem imel hitro izpolnjene. V polju z geslom je bilo napisano _NALČEK. Nisem dosti tuhtal, katera črka bi lahko bila rešitev – ponujala se mi je kar prva, s samega začetka abecede. Pa sem se krepko uštel. Na sliki, ki v enostavnejših križankah, kar je ta pred mano nedvomno bila, ponuja rešitev, je bilo napisano nekaj o miselnih igricah, zraven pa je z močnimi črkami pisalo MOJ ZNALČEK.

Ni dobro pograbiti in verjeti kar v prvo možnost, ki se ponuja – včasih je treba iti počasi, črko za črko, skoraj prav do konca abecede in v mislih pretehtati besedo za besedo, vse do prave resnice.