Klika Dorian Gray

Prebudim se sem ter tja v čemerno jutro in potem si še vse tiste dolge ure pred nočjo želim, da bi bil nekdo drug – a današnji dan zagotovo ni bil eden tistih.

Bil je dan, ki bi ga rad do najmanjše potankosti podoživel še kdaj, pa četudi - ali pa morda ravno zato, ker sem se do sitega najedel zarečenega kruha, kajti storil sem prav tisto, v kar nikdar nisem verjel in čemur sem se vedno malodane posmehoval.

Še sam ne vem, kdaj in kako se je pravzaprav tako zasukalo, da sem spremenil svoje trmasto mnenje, a iz odpora je kar na lepem nastalo odobravanje in kmalu je vzklila želja, ki je vztrajno in neutrudno rasla. Nekega dne pa sem preprosto odkorakal do pekarne, kjer je že pred durmi dišalo po svežem pecivu, vstopil v prostor, kot da sem tamkaj reden gost, vzel s pulta prav zame pripravljen pladenj, iz katerega se je še kadilo, hrabro prenesel pomenljive poglede pekov in prodajalk in med njihovim hihtanjem ponosno odšel ven.

Ko se mi je zazdelo, da sem dovolj daleč stran od vsega, sem se ustavil, se udobno namestil in si postregel. Iz žepa sem potegnil nož, ki ga vedno nosim s seboj in dvignil platnen prt, s katerim je bil pokrit pladenj.

Na prvi pogled nisem opazil čisto nič posebnega. Prav počasi sem odrezal košček in ga pazljivo vzel v roke, da se ne bi zdrobil. Ponesel sem ga k ustom, samo za hip še zastal, če bi me nemara kaj prešinilo in odvrnilo od te namere, potem pa pogumno zagrizel. Sprva negotovi grižljaji so teknili vedno bolj in po prvemu koščku jih je sledilo še nekaj – vsak malce drugačnega okusa, kot oni pred njim.

Slutil sem, da bom vmes naletel tudi na kaj tršega in trudil sem se gristi počasi, da si ne bi polomil zob, a nisem odnehal. Na koncu sem s pladnja pazljivo pobral in použil tudi vse drobtinice, saj sem ob tem zarečenem kruhu počasi a zanesljivo prestopil še eno od omejitev, ki sem si jih postavil sam in jih vse življenje negoval in hranil le zato, da ne bi videl čez njih.