Klika Dorian Gray

Desetletje je že skoraj mimo, odkar sem nekega dne neuspešno poskusil leteti in sem se bil zato primoran za nekaj časa uleči.

Ljudje v haljah so prihajali k moji postelji, gledali v rentgenske posnetke, zaskrbljeno prikimavali in nato še odkimavali, potem pa odhajali iz sobe, kot da mene v tisti postelji sploh ne bi bilo. Pa sem bil – v postelji - in vedno bolj sem se zavedal, da lahko v njej za dolgo časa tudi ostanem, saj so mi ob neki priliki mimogrede omenili, da imam eno vratno vretence počeno, dve pa popolnoma zdrobljeni.

Začudeno sem gledal v prste na nogah in migal z njimi, pozorno sem spremljal občutke v okončinah, ker so me stalno spraševali o nekakšnem mravljinčenju in vsakih nekaj ur so me s posteljo vred vozili nekam v klet, kjer so me slikali, gledali v slike in spet kimali in odkimavali. Rekli so, naj bom vesel, da sem ostal živ, ne glede na vse ostalo, a jaz sem si želel hoditi.

Potem sem lepega dne na glavo dobil železno krono, ki so mi jo pritrdili naravnost na lobanjo – na štirih mestih. Takrat sem prvič jokal – pa ne zaradi lukenj v glavi, ne – jokal sem, ker so mi zadaj na dveh koncih obrili lase. Celemu postopku so rekli »krvava repozicija« in res je bila krvava – imel sem občutek, da se bo glava zdrobila in sesedla sama vase, kot jajčna lupina in ko so na krono, z vrha katere je visela nekakšna žica, pritrdili še nekaj kilogramov uteži, da so mi glavo vlekle nazaj in raztegovale vrat, sem bil prepričan, da me bo ponoči, ko bom zaspal, sila potegnila nazaj in na tla prav skozi ograjo na postelji. Zato si kar nisem upal zaspati, a ljubeznive sestre so mi pomagale z belimi polovičkami, po katerih sicer nisem spal, sem pa zato intenzivno haluciniral in ves premočen komaj pričakal jutra. Angela, ki mi je prišel izmerit temperaturo, sem vlekel za haljo in rotil za telefon, da bi posvaril mamo, naj nikar ne hodi od doma, ker sem jo videl v belem plašču in vso v krvi – a telefona k sreči nisem dobil, saj je bilo zunaj še vroče, indijansko poletje in mama zagotovo ni imela oblečenega plašča.

Težave sem imel tudi z opravljanjem zadev, kot sta velika in mala potreba. Kot nalašč me je vedno doletelo takrat, ko je bilo v sobi največ ljudi in strašansko nerodno mi je bilo, ko sem zvonil in prosil za kahlo, ki je zgledala kot čisto navadna kastrola za kompot, ko so mi jo potisnili pod rjuho, pa sem imel občutek, da so vsi bolniki jezno pogledovali proti meni, ker so morali njihovi svojci in prijatelji med mojim kuhanjem čakati zunaj pred vrati. Potem je prišla sestra s pokrovko in brisačo. Ko mi je brisala rit, sem jo strmo gledal v oči in v njih iskal znake gnusa ali odpora, a zaman – sestra je vse skupaj opravila, kot da je to nekaj popolnoma vsakdanjega.

Repozicija ni bila dovolj za odpravo škode, ki sem si jo povzročil, zato so me zadaj odprli in potem tudi zašili nazaj – vmes je minilo kar nekaj ur in ves ta čas sem spal. Zbudil sem se zelo nesrečen in slišal sem, da je nekdo vprašal, zakaj mi niso dali »tistega«. »Tistega« sem moral v tistem času najbrž kar precej dobivati, saj sem bil glede na resnost mojega položaja ves čas neverjetno židane volje in ko so popoldan prihajali k meni domači in prijatelji, se je od moje postelje dostikrat slišal razposajen smeh.

Ko so mi po celi večnosti sneli krono, sem se počutil lahkotno, kot ptica, čeprav sem še vedno ležal in že tedne in tedne nisem videl skozi okno ničesar drugega, kot košček neba. Nisem mogel verjeti, kako hitro so mi oslabele mišice na nogah in ko sem se ponovno učil hoditi s pomočjo dveh simpatičnih terapevtk, ki sta me čvrsto podpirali vsaka na eni strani, so mi kolena klecala kot pri lutkah na vrvici.

Nekaj mesecev sem potem preživel od popka do vrha glave v mavcu, vmes so me še enkrat odprli – tokrat od spredaj – in mi vstavili vijak, ki so ga naredili iz koščka moje lastne kosti, odkrhnjenega z levega kolka, a se nisem pritoževal. Vedel sem, da bo minilo in da bom spet tak, kot nekdaj. Biti tak, kot nekdaj … ob kakšni drugi priložnosti bi na sebi z največjim veseljem marsikaj spremenil, a z dnem, ko sem lahko spet čutil tla pod nogami, so se te želje za vedno razblinile. Škoda, ki sem si jo povzročil v enem samem trenutku, je bila po nekaj letih nazadnje odpravljena.

Obljubil sem si, da bom poslej na življenje gledal kot na nekaj, kar mi je bilo podarjeno in ga ne bom več tratil za nerganje, tarnanje in pritoževanje nad sabo in nad vsem, kar me obdaja. Obljubo sem že nekajkrat prelomil, naučil sem se pa uživati v drobnih stvareh.

Še zdaleč namreč ni samo po sebi umevno, da zjutraj stegneš roko in dvigneš skodelico, iz katere diši po kavi in še zdaleč ni samo po sebi umevno, da zvečer brcneš čevlje z utrujenih nog in se zavališ v svoj najljubši fotelj.