Klika Dorian Gray

Počasi sem gazil po neshojenem snegu in tuhtal, kam bi lahko še zavil, da mi ne bi bilo treba domov. Moja ura je komaj prihajala in spanca še dolgo ne bo. Spomnil sem se, da so na obrobju mesta pred kratkim odprli novo krčmo in se odpravil proti njej.

Luči v beznici so bile zastrte in robatež na vratih me je premeril od nog do glave, preden sem lahko šel mimo njega. Napotil sem se naravnost k šanku, kjer me je postregel zdolgočaseni natakar. S pogledom sem na hitro ošinil prazno sobo in opazil na desni strani vhod v še en, malce večji prostor, od koder je prihajala pridušena glasba in tudi osvetljava je bila nekam bolj živahna. Natakar se je diskretno nagnil k meni: »Bi vas prosil, če greste kar tja – program se bo vsak hip pričel.« Začudeno sem ga pogledal, saj nisem imel pojma, o kakšnem programu govori, zato je svojo željo ponovil malenkost glasneje. Skomignil sem z rameni in se s svojim napitkom vred odpravil v sosednji prostor, kjer je ob posamičnih mizah na oblazinjenih klopeh posedalo nekaj domačinov in vneto razpredalo med sabo.

Prislonil sem se k eni od miz in videl na drugem koncu sobe zaveso, pred njo pa lesen oder, sredi katerega je bil v strop pritrjen kovinski drog. Prav, ko se mi je pričelo svitati, za kakšne vrste predstavo gre, so druga za drugo ugasnile vse luči, razen tiste, ki je osvetljevala drog. Glasba je postala glasnejša, gostje so prekinili pomembne debate in vsi kot na povelje obrnili glave v eno smer; takrat se je prikazala v krogu, kot da bi jo kdo pahnil izza cenene zavese naravnost na sredo odra.

Z roko si je zakrivala obraz, da je ne bi slepila luč in poskušala videti, koliko radovednežev se je zbralo zanjo tisti večer. Plaho se je priklonila in se negotovo začela premikati po taktih glasbe. Kmalu je bilo jasno, da je dodobra omamljena. Zbegano je mencala sem in tja, se obračala in koketirala s publiko, katere ni mogla videti, zraven pa nerodno eno za drugo metala s sebe lahke, prosojne cunjice. Hitro je ostala oblečena le še v kričeče rdeč, puhast šal in vse je kazalo, da je njena točka pri kraju. Glasba pa je še kar silila iz zvočnikov in domorodci so začeli negodovati in priganjati. Ponovno se je opotekla proti drogu, naredila nekaj negotovih korakov in obratov v eno, ponovila vse skupaj še v drugo smer, na vsem lepem pa so se ji ob nekakšnem poskusu zasuka prav nerodno zapletle noge, zakrilila je z rokama proti drogu, zagrabila v prazno in s tleskom telebnila po lesenih tleh, kot je bila dolga in široka.

Razlegel se je krohot in žvižgi prisotnih, ki so se še prejšnji trenutek s pogledi pasli po njej in cedili sline, ob tem prizoru pa so se kot po čudežu spomnili svojih deklet in žena, ki so jih čakale doma, sicer malokatera tako postavna in pogumna, a takole po tleh se jim pa že ni treba valjati. Stopil sem proti odru, slekel svoj star, ponošen plašč in z njim ogrnil žensko, ki je z zaprtimi očmi še kar ležala na tleh, z rokama pa je poskušala skriti vse tisto, kar si je prej prizadevala pokazati. Pogledala me je in obotavljajoče prijela za mojo stegnjeno roko. Pomagal sem ji vstati in jo pod roko popeljal k mizi.

Usedla sva se in molčala. Vsi so buljili k nama in opazke s sosednjega omizja so kar deževale. »Damo za rundo, če bo sedela z nami naga,« je navrgel najglasnejši. Prestrašeno me je pogledala, jaz pa sem komaj opazno odkimal. Vidno si je oddahnila in počasi postala malce bolj zaupljiva.

Kozarci so prihajali na mizo kljub temu, da je bila odeta in kasneje mi je zaupala, da med delom vedno pije jabolčni sok, čeprav gostje plačujejo šampanjec. Opita pa je bila od vodke, ki jo je spila prej v svoji sobici, kar tako malo - za pogum. Malce sem še posedel z njo, pa ne zato, ker bi se mi smilila – za to ni bilo nikakršnega razloga. Sedel sem z njo zato, ker je bila najbolj čista duša, kar jih je tisti večer prineslo v mojo bližino.