Klika Dorian Gray

Z mojih potepov se ponavadi vračam po strmih stopnicah – šestinšestdeset jih je v enem kosu, nato pa še nekaj navzdol in spet nekaj navzgor, da hoja ne postane preveč enolična.

Kadar je noč, luna meče nanje čudne sence, a sem dostikrat preveč zamišljen, da bi to opazil – v nasprotnem primeru bi me bilo zagotovo strah. Včasih stopim na kaj mehkega in zdrizastega in upam, da ni bilo kaj hujšega, kot pa prezrel sadež, ki je padel z veje katerega od dreves, ki rastejo na vrtovih, skritih za visoko živo mejo, ali celo za obzidji vseh tistih, ki ne marajo radovednih pogledov.

Zanimiva reč, takšnele stopnice … nekomu lahko predstavljajo pravi zalogaj, kdo drug pa zlahka premaguje kar dve ali celo več hkrati. Za nekoga izziv, za drugega problem.

Po stopnicah se pehamo tudi na drugačnih poteh, le da je v škatli s pentljo na vrhu njih za vsakega od nas pripravljena drugačna vsebina in le redki so tisti, ki dobijo, kar si želijo, je pa zato več tistih, ki jih čaka tisto, kar si zaslužijo.

Potovati je mogoče v obe smeri, pa tudi hitrosti premikov so lahko različne - zelo visokim se včasih pridružijo tudi bolečine in modrice, a ne glede na vse je še vedno boljše zlomljeno srce, kot pa zlomljen vrat, čeprav nobena od obeh možnosti ni zavidljiva.

Bolj lagodni si, če se le da, raje izberejo tekoče – tako lahko pridejo na cilj brez hitre sape, vmes pa si z zijanjem po okolici naberejo cel kup novih informacij in njihovo življenje je popolno.

Sam imam do stopnic mešane občutke – kot smrkavec sem se pod starimi, lesenimi štengami skrival pred odraslimi in vlekel na ušesa njihove pomembne pogovore, vse dokler me ni nekega dne odkrila mama Kati in od takrat tisti kraj pozorno preverjala – najbrž zato, da si ne bi pri posedanju tam spodaj prehladil svojih velikih ušes.

Ob neki drugi stopniščni ograji sem dosti kasneje prižgal svoj prvi čik in pogumno nagnil iz steklenice, potujoče od ust do ust med pisano druščino, ki je brezdelno posedala in se naslanjala na steno, nekaj ur kasneje pa sta na istem mestu drgetala razmršena ženska in prestrašen otrok, ki sta bosa in v raztrganih spalnih srajcah pritekla iz luknje na drugi strani vrat, odkoder so že nekajkrat prihajali čudni zvoki, tistega večera pa je bilo še posebej bučno in glasno. Takrat sem si zaželel, da bi bila streha na vrhu stopnišča samo moja in prav tako vsa vrata pod to streho.

Ponavadi se jih lotim brez pretirane evforije, nikoli pa se jih ne prestrašim. Če se le da, se vmes ustavim, obrnem vrhu hrbet in se radovedno zazrem navzdol, na svoj način zadovoljen, da sem jih povsem nenamerno že toliko prehodil, čeprav me je vmes že nekajkrat imelo, da bi zavil levo ali desno – a tako je pač naneslo.

Pogled je tisto, kar šteje in z vsakim korakom - navzgor ali navzdol - je na sliki več barve.