Klika Dorian Gray

Prebudim se sem ter tja v čemerno jutro in potem si še vse tiste dolge ure pred nočjo želim, da bi bil nekdo drug – a današnji dan zagotovo ni bil eden tistih.

Bil je dan, ki bi ga rad do najmanjše potankosti podoživel še kdaj, pa četudi - ali pa morda ravno zato, ker sem se do sitega najedel zarečenega kruha, kajti storil sem prav tisto, v kar nikdar nisem verjel in čemur sem se vedno malodane posmehoval.

Še sam ne vem, kdaj in kako se je pravzaprav tako zasukalo, da sem spremenil svoje trmasto mnenje, a iz odpora je kar na lepem nastalo odobravanje in kmalu je vzklila želja, ki je vztrajno in neutrudno rasla. Nekega dne pa sem preprosto odkorakal do pekarne, kjer je že pred durmi dišalo po svežem pecivu, vstopil v prostor, kot da sem tamkaj reden gost, vzel s pulta prav zame pripravljen pladenj, iz katerega se je še kadilo, hrabro prenesel pomenljive poglede pekov in prodajalk in med njihovim hihtanjem ponosno odšel ven.

Ko se mi je zazdelo, da sem dovolj daleč stran od vsega, sem se ustavil, se udobno namestil in si postregel. Iz žepa sem potegnil nož, ki ga vedno nosim s seboj in dvignil platnen prt, s katerim je bil pokrit pladenj.

Na prvi pogled nisem opazil čisto nič posebnega. Prav počasi sem odrezal košček in ga pazljivo vzel v roke, da se ne bi zdrobil. Ponesel sem ga k ustom, samo za hip še zastal, če bi me nemara kaj prešinilo in odvrnilo od te namere, potem pa pogumno zagrizel. Sprva negotovi grižljaji so teknili vedno bolj in po prvemu koščku jih je sledilo še nekaj – vsak malce drugačnega okusa, kot oni pred njim.

Slutil sem, da bom vmes naletel tudi na kaj tršega in trudil sem se gristi počasi, da si ne bi polomil zob, a nisem odnehal. Na koncu sem s pladnja pazljivo pobral in použil tudi vse drobtinice, saj sem ob tem zarečenem kruhu počasi a zanesljivo prestopil še eno od omejitev, ki sem si jih postavil sam in jih vse življenje negoval in hranil le zato, da ne bi videl čez njih.

Desetletje je že skoraj mimo, odkar sem nekega dne neuspešno poskusil leteti in sem se bil zato primoran za nekaj časa uleči.

Ljudje v haljah so prihajali k moji postelji, gledali v rentgenske posnetke, zaskrbljeno prikimavali in nato še odkimavali, potem pa odhajali iz sobe, kot da mene v tisti postelji sploh ne bi bilo. Pa sem bil – v postelji - in vedno bolj sem se zavedal, da lahko v njej za dolgo časa tudi ostanem, saj so mi ob neki priliki mimogrede omenili, da imam eno vratno vretence počeno, dve pa popolnoma zdrobljeni.

Začudeno sem gledal v prste na nogah in migal z njimi, pozorno sem spremljal občutke v okončinah, ker so me stalno spraševali o nekakšnem mravljinčenju in vsakih nekaj ur so me s posteljo vred vozili nekam v klet, kjer so me slikali, gledali v slike in spet kimali in odkimavali. Rekli so, naj bom vesel, da sem ostal živ, ne glede na vse ostalo, a jaz sem si želel hoditi.

Potem sem lepega dne na glavo dobil železno krono, ki so mi jo pritrdili naravnost na lobanjo – na štirih mestih. Takrat sem prvič jokal – pa ne zaradi lukenj v glavi, ne – jokal sem, ker so mi zadaj na dveh koncih obrili lase. Celemu postopku so rekli »krvava repozicija« in res je bila krvava – imel sem občutek, da se bo glava zdrobila in sesedla sama vase, kot jajčna lupina in ko so na krono, z vrha katere je visela nekakšna žica, pritrdili še nekaj kilogramov uteži, da so mi glavo vlekle nazaj in raztegovale vrat, sem bil prepričan, da me bo ponoči, ko bom zaspal, sila potegnila nazaj in na tla prav skozi ograjo na postelji. Zato si kar nisem upal zaspati, a ljubeznive sestre so mi pomagale z belimi polovičkami, po katerih sicer nisem spal, sem pa zato intenzivno haluciniral in ves premočen komaj pričakal jutra. Angela, ki mi je prišel izmerit temperaturo, sem vlekel za haljo in rotil za telefon, da bi posvaril mamo, naj nikar ne hodi od doma, ker sem jo videl v belem plašču in vso v krvi – a telefona k sreči nisem dobil, saj je bilo zunaj še vroče, indijansko poletje in mama zagotovo ni imela oblečenega plašča.

Težave sem imel tudi z opravljanjem zadev, kot sta velika in mala potreba. Kot nalašč me je vedno doletelo takrat, ko je bilo v sobi največ ljudi in strašansko nerodno mi je bilo, ko sem zvonil in prosil za kahlo, ki je zgledala kot čisto navadna kastrola za kompot, ko so mi jo potisnili pod rjuho, pa sem imel občutek, da so vsi bolniki jezno pogledovali proti meni, ker so morali njihovi svojci in prijatelji med mojim kuhanjem čakati zunaj pred vrati. Potem je prišla sestra s pokrovko in brisačo. Ko mi je brisala rit, sem jo strmo gledal v oči in v njih iskal znake gnusa ali odpora, a zaman – sestra je vse skupaj opravila, kot da je to nekaj popolnoma vsakdanjega.

Repozicija ni bila dovolj za odpravo škode, ki sem si jo povzročil, zato so me zadaj odprli in potem tudi zašili nazaj – vmes je minilo kar nekaj ur in ves ta čas sem spal. Zbudil sem se zelo nesrečen in slišal sem, da je nekdo vprašal, zakaj mi niso dali »tistega«. »Tistega« sem moral v tistem času najbrž kar precej dobivati, saj sem bil glede na resnost mojega položaja ves čas neverjetno židane volje in ko so popoldan prihajali k meni domači in prijatelji, se je od moje postelje dostikrat slišal razposajen smeh.

Ko so mi po celi večnosti sneli krono, sem se počutil lahkotno, kot ptica, čeprav sem še vedno ležal in že tedne in tedne nisem videl skozi okno ničesar drugega, kot košček neba. Nisem mogel verjeti, kako hitro so mi oslabele mišice na nogah in ko sem se ponovno učil hoditi s pomočjo dveh simpatičnih terapevtk, ki sta me čvrsto podpirali vsaka na eni strani, so mi kolena klecala kot pri lutkah na vrvici.

Nekaj mesecev sem potem preživel od popka do vrha glave v mavcu, vmes so me še enkrat odprli – tokrat od spredaj – in mi vstavili vijak, ki so ga naredili iz koščka moje lastne kosti, odkrhnjenega z levega kolka, a se nisem pritoževal. Vedel sem, da bo minilo in da bom spet tak, kot nekdaj. Biti tak, kot nekdaj … ob kakšni drugi priložnosti bi na sebi z največjim veseljem marsikaj spremenil, a z dnem, ko sem lahko spet čutil tla pod nogami, so se te želje za vedno razblinile. Škoda, ki sem si jo povzročil v enem samem trenutku, je bila po nekaj letih nazadnje odpravljena.

Obljubil sem si, da bom poslej na življenje gledal kot na nekaj, kar mi je bilo podarjeno in ga ne bom več tratil za nerganje, tarnanje in pritoževanje nad sabo in nad vsem, kar me obdaja. Obljubo sem že nekajkrat prelomil, naučil sem se pa uživati v drobnih stvareh.

Še zdaleč namreč ni samo po sebi umevno, da zjutraj stegneš roko in dvigneš skodelico, iz katere diši po kavi in še zdaleč ni samo po sebi umevno, da zvečer brcneš čevlje z utrujenih nog in se zavališ v svoj najljubši fotelj.

Počasi sem gazil po neshojenem snegu in tuhtal, kam bi lahko še zavil, da mi ne bi bilo treba domov. Moja ura je komaj prihajala in spanca še dolgo ne bo. Spomnil sem se, da so na obrobju mesta pred kratkim odprli novo krčmo in se odpravil proti njej.

Luči v beznici so bile zastrte in robatež na vratih me je premeril od nog do glave, preden sem lahko šel mimo njega. Napotil sem se naravnost k šanku, kjer me je postregel zdolgočaseni natakar. S pogledom sem na hitro ošinil prazno sobo in opazil na desni strani vhod v še en, malce večji prostor, od koder je prihajala pridušena glasba in tudi osvetljava je bila nekam bolj živahna. Natakar se je diskretno nagnil k meni: »Bi vas prosil, če greste kar tja – program se bo vsak hip pričel.« Začudeno sem ga pogledal, saj nisem imel pojma, o kakšnem programu govori, zato je svojo željo ponovil malenkost glasneje. Skomignil sem z rameni in se s svojim napitkom vred odpravil v sosednji prostor, kjer je ob posamičnih mizah na oblazinjenih klopeh posedalo nekaj domačinov in vneto razpredalo med sabo.

Prislonil sem se k eni od miz in videl na drugem koncu sobe zaveso, pred njo pa lesen oder, sredi katerega je bil v strop pritrjen kovinski drog. Prav, ko se mi je pričelo svitati, za kakšne vrste predstavo gre, so druga za drugo ugasnile vse luči, razen tiste, ki je osvetljevala drog. Glasba je postala glasnejša, gostje so prekinili pomembne debate in vsi kot na povelje obrnili glave v eno smer; takrat se je prikazala v krogu, kot da bi jo kdo pahnil izza cenene zavese naravnost na sredo odra.

Z roko si je zakrivala obraz, da je ne bi slepila luč in poskušala videti, koliko radovednežev se je zbralo zanjo tisti večer. Plaho se je priklonila in se negotovo začela premikati po taktih glasbe. Kmalu je bilo jasno, da je dodobra omamljena. Zbegano je mencala sem in tja, se obračala in koketirala s publiko, katere ni mogla videti, zraven pa nerodno eno za drugo metala s sebe lahke, prosojne cunjice. Hitro je ostala oblečena le še v kričeče rdeč, puhast šal in vse je kazalo, da je njena točka pri kraju. Glasba pa je še kar silila iz zvočnikov in domorodci so začeli negodovati in priganjati. Ponovno se je opotekla proti drogu, naredila nekaj negotovih korakov in obratov v eno, ponovila vse skupaj še v drugo smer, na vsem lepem pa so se ji ob nekakšnem poskusu zasuka prav nerodno zapletle noge, zakrilila je z rokama proti drogu, zagrabila v prazno in s tleskom telebnila po lesenih tleh, kot je bila dolga in široka.

Razlegel se je krohot in žvižgi prisotnih, ki so se še prejšnji trenutek s pogledi pasli po njej in cedili sline, ob tem prizoru pa so se kot po čudežu spomnili svojih deklet in žena, ki so jih čakale doma, sicer malokatera tako postavna in pogumna, a takole po tleh se jim pa že ni treba valjati. Stopil sem proti odru, slekel svoj star, ponošen plašč in z njim ogrnil žensko, ki je z zaprtimi očmi še kar ležala na tleh, z rokama pa je poskušala skriti vse tisto, kar si je prej prizadevala pokazati. Pogledala me je in obotavljajoče prijela za mojo stegnjeno roko. Pomagal sem ji vstati in jo pod roko popeljal k mizi.

Usedla sva se in molčala. Vsi so buljili k nama in opazke s sosednjega omizja so kar deževale. »Damo za rundo, če bo sedela z nami naga,« je navrgel najglasnejši. Prestrašeno me je pogledala, jaz pa sem komaj opazno odkimal. Vidno si je oddahnila in počasi postala malce bolj zaupljiva.

Kozarci so prihajali na mizo kljub temu, da je bila odeta in kasneje mi je zaupala, da med delom vedno pije jabolčni sok, čeprav gostje plačujejo šampanjec. Opita pa je bila od vodke, ki jo je spila prej v svoji sobici, kar tako malo - za pogum. Malce sem še posedel z njo, pa ne zato, ker bi se mi smilila – za to ni bilo nikakršnega razloga. Sedel sem z njo zato, ker je bila najbolj čista duša, kar jih je tisti večer prineslo v mojo bližino.

Površno sem gledal v črno hreščečo škatlo in na njeni sprednji strani so se premikale slike.

Poleg ostale krame, ki mi je že ušla iz spomina, je bilo govora tudi o tem, kaj drži in kaj ne drži za hrano, ki jo jemo. Vse lepo in prav, če me ne bi mimogrede poskusili naplahtati, da na svetu obstaja goveja juha iz kure. Tega pač ne verjamem za nobeno ceno, pa četudi nisem vešč kuhanju in je vse, kar pripravim, užitno le pogojno.

Preklemano dobro pa ločim kure od čisto navadnega goveda.

Z mojih potepov se ponavadi vračam po strmih stopnicah – šestinšestdeset jih je v enem kosu, nato pa še nekaj navzdol in spet nekaj navzgor, da hoja ne postane preveč enolična.

Kadar je noč, luna meče nanje čudne sence, a sem dostikrat preveč zamišljen, da bi to opazil – v nasprotnem primeru bi me bilo zagotovo strah. Včasih stopim na kaj mehkega in zdrizastega in upam, da ni bilo kaj hujšega, kot pa prezrel sadež, ki je padel z veje katerega od dreves, ki rastejo na vrtovih, skritih za visoko živo mejo, ali celo za obzidji vseh tistih, ki ne marajo radovednih pogledov.

Zanimiva reč, takšnele stopnice … nekomu lahko predstavljajo pravi zalogaj, kdo drug pa zlahka premaguje kar dve ali celo več hkrati. Za nekoga izziv, za drugega problem.

Po stopnicah se pehamo tudi na drugačnih poteh, le da je v škatli s pentljo na vrhu njih za vsakega od nas pripravljena drugačna vsebina in le redki so tisti, ki dobijo, kar si želijo, je pa zato več tistih, ki jih čaka tisto, kar si zaslužijo.

Potovati je mogoče v obe smeri, pa tudi hitrosti premikov so lahko različne - zelo visokim se včasih pridružijo tudi bolečine in modrice, a ne glede na vse je še vedno boljše zlomljeno srce, kot pa zlomljen vrat, čeprav nobena od obeh možnosti ni zavidljiva.

Bolj lagodni si, če se le da, raje izberejo tekoče – tako lahko pridejo na cilj brez hitre sape, vmes pa si z zijanjem po okolici naberejo cel kup novih informacij in njihovo življenje je popolno.

Sam imam do stopnic mešane občutke – kot smrkavec sem se pod starimi, lesenimi štengami skrival pred odraslimi in vlekel na ušesa njihove pomembne pogovore, vse dokler me ni nekega dne odkrila mama Kati in od takrat tisti kraj pozorno preverjala – najbrž zato, da si ne bi pri posedanju tam spodaj prehladil svojih velikih ušes.

Ob neki drugi stopniščni ograji sem dosti kasneje prižgal svoj prvi čik in pogumno nagnil iz steklenice, potujoče od ust do ust med pisano druščino, ki je brezdelno posedala in se naslanjala na steno, nekaj ur kasneje pa sta na istem mestu drgetala razmršena ženska in prestrašen otrok, ki sta bosa in v raztrganih spalnih srajcah pritekla iz luknje na drugi strani vrat, odkoder so že nekajkrat prihajali čudni zvoki, tistega večera pa je bilo še posebej bučno in glasno. Takrat sem si zaželel, da bi bila streha na vrhu stopnišča samo moja in prav tako vsa vrata pod to streho.

Ponavadi se jih lotim brez pretirane evforije, nikoli pa se jih ne prestrašim. Če se le da, se vmes ustavim, obrnem vrhu hrbet in se radovedno zazrem navzdol, na svoj način zadovoljen, da sem jih povsem nenamerno že toliko prehodil, čeprav me je vmes že nekajkrat imelo, da bi zavil levo ali desno – a tako je pač naneslo.

Pogled je tisto, kar šteje in z vsakim korakom - navzgor ali navzdol - je na sliki več barve.