Tisti dnevi
Nekje sem ujel, da imajo prav zdaj knjige svoje dneve, zato sem eno od njih proti večeru vzel v roke še posebej obzirno in previdno. Nenazadnje tudi zato, ker sem jo dolgo iskal in končno se je le znašla na knjižnični polici, do katere me je po škripajočih in strmih stopnicah napotila vrla knjižničarka.
Včasih sem knjige naravnost požiral. Ponje sem hodil kar s cekarjem, ki ga je sicer imela mati za v trgovino in vedno sem jih pritovoril zvrhan kup, se zaprl v sobo in izginil v svoj svet. Zvrsti so se menjale, kot sem se spreminjal tudi sam in kmalu nisem več ubogal priporočil učiteljic in knjižničark, ampak sem brskal tudi med tistimi prehodi, kjer so bile razvrščene »težke knjige«. Ker sem jih brez težav potegnil s polic in zlahka odnesel do pulta, se mi niso zdele prav nič težke in tudi besede sem razumel – vsako posebej in vse po svoje.
V nekem obdobju pa sem v svoje življenje spustil prigode, ki so mi docela napolnile um in zaradi katerih sem branje popolnoma opustil. Dolgo je trajalo, preden sem spet začutil željo po branju prave knjige – tiste z listi, spravljenimi med dve platnici in dosti časa je minilo, preden sem se lahko toliko zbral, da mi misli niso begale in sem lahko zdrsnil v svet, ki me je vabil in sem mu hlastno sledil od strani do strani.
Zadnja leta mi doživljanja s knjigo v roki ponovno odlično uspevajo in tako me je tudi včerajšnja zgodba v hipu posrkala v svoj vrtinec in znašel sem se v svetu ljudi in običajev, od koder sem nekoč komaj ušel. Po nekaj urah me je izpljunila in bil sem popolnoma izčrpan, a počutil sem se izvrstno. Tudi tokrat sem razumel vse besede – vsako posebej in vse po svoje.
