Klika Dorian Gray

… da sem ogromen, črn pes. Moja gospodarica je bila zavaljeno, neuravnovešeno babše, ki si me je omislilo v brezupni želji, da bi jo vsaj nekdo imel rad. Dokler sem bil še majhna kepa, so kar naprej drezali vame in me vlačili po rokah, ko so se me naposled naveličali in sem postal velika, neprijazna zverina, pa sem bil večkrat lačen, kot pa sit. A imel sem mir.

Navadno sem se potikal po obronkih vasi in oprezal za hrano. Včasih sem zgrabil za vrat kakšno perjad ali zajca, nemalokrat pa sem se moral potešiti kar s kakšno crkovino, ki je ležala ob kolovozni poti. Človeško raso sem sovražil in se je ogibal, kot hudič križa.

Tokrat pa je bil v zraku oster, nepoznan vonj, ki me je vabil bliže in bliže med nizke kolibe. V daljavi sem videl nekaj ljudi, ki so posedali na trati pred hišo in se neutrudno trpali s hrano, ki so jo hlastno jemali iz velike posode na mizi. Niso se gledali v oči in nihče ni spregovoril niti besede. Nedaleč stran je v leseni gugalnici pozabljen sedel njihov mladič.

Pritajil sem se v travo in se počasi, a nezadržno bližal. Nekje v sebi sem vedel, da ne delam prav, a glad je bil prehud in želja močnejša od mene. Slina se mi je nabirala v gobcu in kapljala na travo, ko sem zavohal sveže meso.

Pred očmi se mi je stemnilo.

Skočil sem.