Drevesa, zavoljo katerih nikoli ne vidimo gozda
Tekel je, kot da ima za petami samega vraga. Na tak način se je navadno skušal otresti jeze in gneva, ki se je čez dan nabiral v njem, a samemu sebi ni še nikoli uspel uteči. Prispel je do roba gozda, ki ga je prelomastil že ničkolikokrat, zato se je odločil, da bo tokrat ubral drugo pot. Med gostim podrastjem se je na silo prebil do ozke stezice, ki je vodila globje med drevesa in se pognal po njej, kot da gre za življenje. Dokler se ni ustavil.
Rogovila, ki je štrlela iz debla prav v višini njegove glave, se mu je zapičila naravnost v oči. V trenutku ga je vrglo po tleh in po obrazu mu je pričelo curljati nekaj toplega. Zatipal je po licu in na rokah začutil lepljivo tekočino. Poskušal je vstati, a se je zopet sesedel po mokrem listju. Peklensko so ga skelele oči in zaman se je trudil, da bi kaj videl.
Samo tema in bolečina. Naposled se je le postavil na noge in v glavi se mu je vrtelo. Ni vedel, v katero smer naj se obrne in kako naj pride ven iz tega gozda. Taval je nekaj časa v eno, nato spet v drugo smer, se vrtel v krogu in zaletaval v drevesa.
Zgrudil se je na tla in se naslonil na deblo. Vedel je, da je konec njegovega teka in ni ga bilo strah. Ostal je v gozdu, ki ga prej nikoli ni videl, saj so mu bila vedno na poti drevesa, ki so se stegovala proti njemu in pred katerimi je bežal še globje v goščavo. Zdaj se je ustavil njegov korak in izginile so slike, ki so drvele mimo njega kot pokrajina mimo brzečega vlaka. Zazrl se je vase, ker se ni več mogel zagledati kam drugam.
Zvečer pa je v bližnjo vas veter prinesel njegov blazni smeh, od katerega je ljudem ledenela kri po žilah in so matere z grozo v prsih zapirale polkna svojih hiš.
