Para Ziti
Paraziti – takšni in močno drugačni
Ponavadi blizu riti in nenehno strašno lačni
Polni hrepenenja po duševni hrani
Vsakokrat si najdejo nekoga
Ki dovolj se smili mu nadloga
Da jih pred zunanjim svetom brani
Grizejo ga vneto in goreče
Pa čeprav jim to ne nosi prave sreče
Sami sebi vedno so največja kazen
A usoda, mrha, rada se premisli
Ti obračaš, ona te porine z visli
Mrzla zima pomori vso golazen
Na koncu zgodbe – draga para Zita
Še gluh in slep naposled te prečita
Ostaneš to, kar si - uboga Para
