Sadni kupi mojega življenja
Najzgodnejši spomini sežejo v obdobje, ko so ljudje, ki so me imeli radi, hrano skrbno pretlačili in mi jo previdno vstavljali v vedno lačna usta. Takrat je bilo to popolnoma samoumevno, celo nekaj, kar naj bi bilo njihova dolžnost.
Dosti kasneje so prišle jagode z vrta moje babice, ki so dišale po … jagodah.
Ko so na tisti njivi prenehale rasti, ker ni bilo nikogar, ki bi jih zasadil, nisem nikoli poskusil kakšnih drugih. Še danes pa me zaboli srce, ko na tržnici zagledam košarice, polne jagod in vsakokrat v upanju zaman iščem zguban obraz.
Ostale pa so češnje; tiste debele hrustavke, ki so pomenile začetek božanskih počitnic na podeželju, kamor me je že zadnji šolski dan malodane nagnal možakar, katerega sem zaradi ljubega miru klical ati. Če bi vedel, kako se veselim teh poletnih dni, bi mi odhod zagotovo preprečil, zato sem hlinil globoko žalost nad odhodom in se tako že zgodaj naučil lagati …
Po tistem, ko so me odtrgali od edinega kraja, kjer sem se počutil doma, nam je mati, ki ji je bilo še mnogo težje kot meni, a tega nikoli ni pokazala, včasih spekla potico.
Ker ob praznikih tako počnejo v družinah.
Ko smo jo v naglici hlastno jedli vsak na svojem koncu, sem vedel, da so naši orehi trši od orehov ljudi, ki sem jih poznal.
Sreča v nesreči in moje drugo rojstvo … vse, kar sem zaužil, je priteklo po malce debelejši slamici in po slamici so mi dajali tudi čežano. Spraševal sem se, če ni nemara že predelana in če ne bo šla od mene kasneje spet v kakšno drugo skledico … a tudi ogabni okusi so boljši od nikakršnih, tako kot so tudi najslabši občutki vseeno boljši, kot če jih sploh ni.
Tako vsevedno sem potem, ko sem spet zmogel, zagrizel v nekaj kislih in tudi kakšno črvivo jabolko misleč, da bo vsaj proti zadnjemu ugrizu postalo sočno, slastno in okusno – a vedno znova sem razočarano odvrgel piškavi ogrizek. So pa ta jabolka nujno potrebna, da si okrepimo dlesni in dušo, ki sčasoma postane vse manj ranljiva in vse bolj previdna.
Včasih sem naletel na kakšno prezrelo sorto, ki ji je hitro potekel rok trajanja in potem nekaj časa previdno obračal vsak naslednji primerek, če ni nemara obtolčen, nagnit ali celo plesniv …
Posebne vrste predstave so bile tiste, v katerih sem igral glavno vlogo tepke, a samo na ta način lahko prepoznaš ta trpek sadež, ko nanj naletiš kasneje.
Iz obdobja špricanih breskev sem zajadral v sezono zrelih melon, če pa bo vse po sreči, me nekje nekoč že čaka slasten kompot iz suhih sliv.
Na koncu koncev, ko se vse premeša in preplete, se okusov skorajda ne loči več, a vseeno je pomembno, da okušamo prav vsak sadež posebej. Vsak sadež iz sadovnjaka življenja, ki ga nosimo s seboj, vedno bolj pisanega in vedno bolj dišečega …
A še vedno letim in na koncu mojega leta mi bodo hrano nemara zopet pasirali – čeravno ne prav skrbno, saj se jim bo mudilo v njihove vrtove, okušati njim namenjene plodove.
Le da to ne bodo ljudje, ki bi me imeli radi.
