Klika Dorian Gray

… da sem ogromen, črn pes. Moja gospodarica je bila zavaljeno, neuravnovešeno babše, ki si me je omislilo v brezupni želji, da bi jo vsaj nekdo imel rad. Dokler sem bil še majhna kepa, so kar naprej drezali vame in me vlačili po rokah, ko so se me naposled naveličali in sem postal velika, neprijazna zverina, pa sem bil večkrat lačen, kot pa sit. A imel sem mir.

Navadno sem se potikal po obronkih vasi in oprezal za hrano. Včasih sem zgrabil za vrat kakšno perjad ali zajca, nemalokrat pa sem se moral potešiti kar s kakšno crkovino, ki je ležala ob kolovozni poti. Človeško raso sem sovražil in se je ogibal, kot hudič križa.

Tokrat pa je bil v zraku oster, nepoznan vonj, ki me je vabil bliže in bliže med nizke kolibe. V daljavi sem videl nekaj ljudi, ki so posedali na trati pred hišo in se neutrudno trpali s hrano, ki so jo hlastno jemali iz velike posode na mizi. Niso se gledali v oči in nihče ni spregovoril niti besede. Nedaleč stran je v leseni gugalnici pozabljen sedel njihov mladič.

Pritajil sem se v travo in se počasi, a nezadržno bližal. Nekje v sebi sem vedel, da ne delam prav, a glad je bil prehud in želja močnejša od mene. Slina se mi je nabirala v gobcu in kapljala na travo, ko sem zavohal sveže meso.

Pred očmi se mi je stemnilo.

Skočil sem.

Tekel je, kot da ima za petami samega vraga. Na tak način se je navadno skušal otresti jeze in gneva, ki se je čez dan nabiral v njem, a samemu sebi ni še nikoli uspel uteči. Prispel je do roba gozda, ki ga je prelomastil že ničkolikokrat, zato se je odločil, da bo tokrat ubral drugo pot. Med gostim podrastjem se je na silo prebil do ozke stezice, ki je vodila globje med drevesa in se pognal po njej, kot da gre za življenje. Dokler se ni ustavil.

Rogovila, ki je štrlela iz debla prav v višini njegove glave, se mu je zapičila naravnost v oči. V trenutku ga je vrglo po tleh in po obrazu mu je pričelo curljati nekaj toplega. Zatipal je po licu in na rokah začutil lepljivo tekočino. Poskušal je vstati, a se je zopet sesedel po mokrem listju. Peklensko so ga skelele oči in zaman se je trudil, da bi kaj videl.

Samo tema in bolečina. Naposled se je le postavil na noge in v glavi se mu je vrtelo. Ni vedel, v katero smer naj se obrne in kako naj pride ven iz tega gozda. Taval je nekaj časa v eno, nato spet v drugo smer, se vrtel v krogu in zaletaval v drevesa.

Zgrudil se je na tla in se naslonil na deblo. Vedel je, da je konec njegovega teka in ni ga bilo strah. Ostal je v gozdu, ki ga prej nikoli ni videl, saj so mu bila vedno na poti drevesa, ki so se stegovala proti njemu in pred katerimi je bežal še globje v goščavo. Zdaj se je ustavil njegov korak in izginile so slike, ki so drvele mimo njega kot pokrajina mimo brzečega vlaka. Zazrl se je vase, ker se ni več mogel zagledati kam drugam.

Zvečer pa je v bližnjo vas veter prinesel njegov blazni smeh, od katerega je ljudem ledenela kri po žilah in so matere z grozo v prsih zapirale polkna svojih hiš.

… tu in tam, da sem ves iz sebe.

Dobro se spominjam pločevinaste tablice, ki je postrani visela nad šankom v meni tiste čase priljubljeni beznici in nemara še vedno počne prav to.
Na njej je pisalo: »Dođi makar sebi ako nemaš kome drugom«.
Pa sem pogosto prihajal - k sebi in vase.
In se grizel in žrl do onemoglosti … ker mi je bilo popolnoma vseeno …

Hodil sem in ves čas trmasto upiral pogled v tla.

Nisem videl, kako se mi roga nebo in nisem čutil, kako me veter vleče za lase.
Vse mi je bilo odveč in komaj sem čakal, da bom sam.
Ko pa sem ga zagledal, kako leži tam ob robu ceste, nisem mogel odtrgati pogleda.

Res, prav vsake oči imajo svojega malarja in tudi moje so danes našle natanko tisto, kar so iskale.

… za Oko

Žalostne so mrtve rože
v vazi,
kot je žalosten svež šopek
na grobu

 

Jablana, ki jo je zasadilo meni najljubše dete …

Paraziti – takšni in močno drugačni
Ponavadi blizu riti in nenehno strašno lačni

Polni hrepenenja po duševni hrani

Vsakokrat si najdejo nekoga
Ki dovolj se smili mu nadloga

Da jih pred zunanjim svetom brani

Grizejo ga vneto in goreče
Pa čeprav jim to ne nosi prave sreče

Sami sebi vedno so največja kazen

A usoda, mrha, rada se premisli
Ti obračaš, ona te porine z visli

Mrzla zima pomori vso golazen

Na koncu zgodbe – draga para Zita
Še gluh in slep naposled te prečita

Ostaneš to, kar si - uboga Para

Usodna prevara

Preprosto: če nekaj ušpičiš, stoj za tem.

Najzgodnejši spomini sežejo v obdobje, ko so ljudje, ki so me imeli radi, hrano skrbno pretlačili in mi jo previdno vstavljali v vedno lačna usta. Takrat je bilo to popolnoma samoumevno, celo nekaj, kar naj bi bilo njihova dolžnost.

Dosti kasneje so prišle jagode z vrta moje babice, ki so dišale po … jagodah.
Ko so na tisti njivi prenehale rasti, ker ni bilo nikogar, ki bi jih zasadil, nisem nikoli poskusil kakšnih drugih. Še danes pa me zaboli srce, ko na tržnici zagledam košarice, polne jagod in vsakokrat v upanju zaman iščem zguban obraz.

Ostale pa so češnje; tiste debele hrustavke, ki so pomenile začetek božanskih počitnic na podeželju, kamor me je že zadnji šolski dan malodane nagnal možakar, katerega sem zaradi ljubega miru klical ati. Če bi vedel, kako se veselim teh poletnih dni, bi mi odhod zagotovo preprečil, zato sem hlinil globoko žalost nad odhodom in se tako že zgodaj naučil lagati …

Po tistem, ko so me odtrgali od edinega kraja, kjer sem se počutil doma, nam je mati, ki ji je bilo še mnogo težje kot meni, a tega nikoli ni pokazala, včasih spekla potico.
Ker ob praznikih tako počnejo v družinah.
Ko smo jo v naglici hlastno jedli vsak na svojem koncu, sem vedel, da so naši orehi trši od orehov ljudi, ki sem jih poznal.

Sreča v nesreči in moje drugo rojstvo … vse, kar sem zaužil, je priteklo po malce debelejši slamici in po slamici so mi dajali tudi čežano. Spraševal sem se, če ni nemara že predelana in če ne bo šla od mene kasneje spet v kakšno drugo skledico … a tudi ogabni okusi so boljši od nikakršnih, tako kot so tudi najslabši občutki vseeno boljši, kot če jih sploh ni.

Tako vsevedno sem potem, ko sem spet zmogel, zagrizel v nekaj kislih in tudi kakšno črvivo jabolko misleč, da bo vsaj proti zadnjemu ugrizu postalo sočno, slastno in okusno – a vedno znova sem razočarano odvrgel piškavi ogrizek. So pa ta jabolka nujno potrebna, da si okrepimo dlesni in dušo, ki sčasoma postane vse manj ranljiva in vse bolj previdna.

Včasih sem naletel na kakšno prezrelo sorto, ki ji je hitro potekel rok trajanja in potem nekaj časa previdno obračal vsak naslednji primerek, če ni nemara obtolčen, nagnit ali celo plesniv …

Posebne vrste predstave so bile tiste, v katerih sem igral glavno vlogo tepke, a samo na ta način lahko prepoznaš ta trpek sadež, ko nanj naletiš kasneje.

Iz obdobja špricanih breskev sem zajadral v sezono zrelih melon, če pa bo vse po sreči, me nekje nekoč že čaka slasten kompot iz suhih sliv.

Na koncu koncev, ko se vse premeša in preplete, se okusov skorajda ne loči več, a vseeno je pomembno, da okušamo prav vsak sadež posebej. Vsak sadež iz sadovnjaka življenja, ki ga nosimo s seboj, vedno bolj pisanega in vedno bolj dišečega …

A še vedno letim in na koncu mojega leta mi bodo hrano nemara zopet pasirali – čeravno ne prav skrbno, saj se jim bo mudilo v njihove vrtove, okušati njim namenjene plodove.

Le da to ne bodo ljudje, ki bi me imeli radi.

Če danes na platno ujeta sem slika
že jutri bom sila, ki gore premika