Klika Dorian Gray

Raje ne pomislim, kako smo se tistega zgodnjega jutra odpravljali na morje. K sreči se je komaj dobro zdanilo, tako da je bila verjetnost, da nas vidi kdo od poznanih, zelo majhna. Vseeno sem se iz preventive na zadnjem sedežu stisnil v dve gubi in se pretvarjal, da spim.

Na dopust se je tiste čase s sabo jemalo vse – od šivanke do slona, kot da potujemo na konec sveta, kjer ni moč kupiti ničesar. Tako je mati v kartonaste škatle spakirala hrano, obleko in vse ostalo, kar dvoje odraslih in dvoje smrkavcev potrebuje za deset dni bivakiranja v socialistični sindikalni prikolici. Dvoje smrkavcev zato, ker smo redno in brez izjeme s seboj jemali še Pepijevega sina iz prejšnjega zakona, ki je bil tri leta starejši od mene in je služil predvsem temu, da je Pepi ves dopust zagrenil meni in Angeli s tem, da je dovoljeval njemu vse tisto, kar je z največjim veseljem odrekal meni. Pa naj je šlo za sladoled na plaži, banano pred kosilom ali večerni sprehod brez odraslih do terase, kjer je igral one man bend in so žarela in se vrtela hrustljavo zapečena telesca ostalih začasnih prebivalcev kampa. Če je Pepi rekel ne, je bilo ne brez pardona. Če si vprašal, zakaj, je bil odgovor: »Ker sem jaz tako rekel.« Če si spraševal še naprej, so padale klofute. Skratka – prijetno domače vzdušje.

Nismo še pustili Ljubljane za sabo, že se je ulilo, kot iz škafa, mi pa vso robo privezano na streho fička v kartonastih škatlah! Pepi je ustavil ob robu pločnika, potegnil z zadnjega sedeža plastičen namizni prt s cvetličnim vzorcem, skočil iz avta in jadrno prekril kartone, vogale prta pa nekako zatlačil pod gurtne in pajke.

Tako rožnati smo potem po polžje v nekaj urah prilezli do trajekta, kjer sem z grozo ugotovil, da je prt, kdo bi vedel koliko časa že, veselo vihral po zraku, zatlačen le še na dveh koncih. »Samo, da nam niso razpadle škatle«, je z olajšanjem ugotovila Angela.

Ko smo prišli v kamp, so se ljudje komaj začeli prebujati in videli smo njihove zalimane ksihte in poležane frizure, ko so se opotekali proti wcjem z brisačami in toaletnimi torbicami v rokah. Menjava se je v prikolicah dogajala po pravilih nekje do dvanajste ure, mi pa smo uleteli tja že pred osmo. Angelo je bilo pošteno sram, saj smo vrgli v luft njeno sodelavko z družino, Pepi pa se z bontonom nikoli ni obremenjeval. Njemu je bilo vseeno za ves svet tja do Rake pri Krškem.

Ko smo izmenjali vremensko prognozo kampa s tisto v Ljubljani, kamor so se na silo prebujeni imeli za vrniti, je sledila kavica in šnopček ali dva. Pepi je svojega zvrnil, še preden so mu ga natočili in takoj zatem planil še po Angelinem, ki ni bila tako neučakana. Preostala dva člana odprave sva bila pri šnopčkanju žal prezrta.

Čim smo ostali sami, smo na hitro razpakirali, pojedli filane paprike, ki smo jih v ta namen že pripravljene prinesli s sabo, potem pa je sledil ogled kampa in raziskovanje njegovih kapacitet, obvezno pa smo tudi morali izslediti lokacijo in prebivalce ostalih dveh ali treh prikolic firme, kjer je delala Angela. S temi ljudmi smo se potem na silo družili ves dopust in na koncu vedeli eden o drugemu več, kot bi si želeli.

In mi smo imeli kaj skrivati, vam rečem …

Preden so me izpulili iz rodne grude, se je stara mati Kati domislila, kako sem si nekoč, ko me je vzela s sabo v vaško trgovino, ogledoval velikega plišastega medveda.

Urno se je podala v akcijo in v krogu družine organizirala zbiranje sredstev za moje poslovilno darilo. Vsak je nekaj prispeval: dedek, moja mama, stric, teta in njihovi pridruženi člani. Kati se je potem zavihtela na kolo in jo ubrala skozi vas v lov na medveda. Še vedno je sedel v izložbi in me čakal. Trgovka ga je vzela ven in posadila v kartonasto škatlo, Kati je odštela zbrane denarce in s škatlo pod roko odšla še do mesnice. Da je ne bi pri mesarju čudno gledali, je škatlo odložila pred par metrov oddaljeno trafiko in ob odhodu iz mesnice nanjo gladko pozabila. Spomnila se je šele, ko je prišla domov in me zagledala na dvorišču, jadrno zasukala kolo in z nekaj več teksta ponovila vožnjo gor po vasi. Medved je tokrat namesto v izložbi, sedel pred trafiko, a še vedno je čakal.

Bil je skoraj moje velikosti – ne prav velik za človeka, a precej velik za plišastega medveda. Dal sem mu ime Gustl – po bližnjem sosedu. Romal je z mano v veliko mesto in vsak večer sem z njim zaspal. Prenekaterikrat je bil premočen od mojih solz in smrkljev, kmalu sem mu odtrgal prišita usta in jih obrnil navzdol, ker me je jezil njegov bedasti nasmešek, oblačil sem ga v svoje majice, na glavo sem mu dal staro nemško čelado in vedno je sedel v prostoru, kjer sem se čez dan zadrževal največ. Ko sem zrasel in odšel živet po svoje, je šel z mano in kadar sem bežal sam pred sabo, me je zvesto spremljal.

Tako kot mene, je tudi njega dodobra načel zob časa in pred nekaj dnevi, ko sem po dolgih letih zopet spremenil svoj stalni naslov, sem se odločil, da ga odrešim medvedjih muk. Posedel sem ga v škatlo, mu nataknil raztegnjene raybanke, ki so na njegovo veliko glavo pristajale, kot ulite in mu v naročje položil svojo odsluženo motoristično čelado, njegovo pa sem obdržal za spomin. Ko sem ga prinesel do kontejnerja in ga poskusil odpreti, se je pokrov zataknil in Gustl mi je omahnil okoli vratu, kot da bi me hotel objeti. S cmokom v grlu sem ga še zadnjič stisnil k sebi in ga nato počasi odrinil čez rob.

Naslednje jutro sem odnesel do istega kontejnerja vrečko s smetmi. Kot je pred skoraj štiridesetimi leti Gustl sedel v izložbi in potem še nekaj malega pred trafiko, prav tako brezskrbno je zdaj posedal v škatli na dnu kontejnerja. In me čakal.

Ko smo se odselili s podeželja v veliko mesto, je bila že jesen in zamudili smo vpis v vrtce. Edine, ki so imele tistikrat v Šiški še kaj odprtega, so bile nune. Sestre usmiljenke, ali nekaj podobno grotesknega.

Vsi varovanci, kar nas je hodilo tja, smo bili približno iste starosti – sam sem jih imel takrat šest – a kljub temu nekateri niso mogli hoditi, drugi ne govoriti in tretjim je bilo treba pomagati pri jedi. To so bili otroci s posebnimi potrebami. Jasno, da nismo šli nikoli ven, niti na dvorišče ne. Nune so bile največkrat po tri hkrati in ko se je na enem koncu sobe začelo kričanje in prerivanje, se je to razširilo po celi sobi bliskovito in neukrotljivo, kot gozdni požar in šest rok, kolikor so jih premogle sestre, kadar niso kje v kotu žebrale z rožnim vencem v roki, je bilo občutno premalo. Včasih so se nemiri začeli tudi med kosilom in na koncu smo bili vsi popacani s pasirano hrano, ki jo je kdo razmetal po sobi.

Tako so nam spokojno minevali dnevi tam za visoko živo mejo na Smrekarjevi.

Od vseh peripetij zagotovo nikoli ne bom pozabil zgodbe z malo Helenco, ki je imela navado, da se je tolkla po obrazu z raznimi predmeti. Tistikrat ji je pod roke prišla velika lesena kocka, naključje pa je hotelo, da sem se tam okoli motal tudi jaz. Preden je prišla nuna, je bila Helenca po obrazu že vsa krvava. Kričala je enako, kot vsak drugi dan in še danes ne vem, zakaj jo je nuna vprašala, če sem jo jaz, ko pa je vendar vedela, da se Helenca stalno tolče in vedela je tudi to, da deklič na vsako vprašanje vedno odgovori pritrdilno.

Vse do odhoda domov sem bil prepričan, da je prišlo do pomote in da bom imel priložnost pojasniti, kaj se je v resnici zgodilo. A sem se motil. Ko se je pred vrati prikazal debeluh, ki me je vozil v vrtec in prihajal pome, ker je bil stalno na bolniški in je imel v naši družini največ prostega časa – zakaj sem bil potem bolj varen pri nunah? – je netopirja kar poneslo k njemu. Na dolgo in široko se je razgovorila, kako da sem Helenco ščipal po obrazu in še nekaj drugih grdobij, jaz pa sem stal zraven, kot kup nesreče in nisem mogel verjeti lastnim ušesom. Se bova že doma zmenila. To je bil zame najstrašnejši stavek, kar sem jih kdaj slišal.

Ko sva prišla domov, sem bil prvič v življenju tepen. Ne, bolje rečeno – bil sem pretepen. Z desko za rezanje kruha.

In kar je bolelo najhuje – nihče pod soncem mi ni verjel, da nune lažejo.

Nekaj brezskrbnih let svojega otroštva sem preživel v zadnji hiši na vasi. Ker svojih vrstnikov tam nisem imel prav veliko, s tistimi redkimi pa smo si bili pogosto v laseh, sem rad zahajal po drugih hišah na obiske k starejšim vaščanom. Ponavadi so me bili veseli in včasih sem dobil tudi kaj dobrega za pod zob. Ena od teh ženic je bila Zajčeva Johanca, ki je živela prav tako v zadnji hiši, le da je bila vmes njiva moje babice, na kateri so vsako pomlad zrasle dišeče jagode, in železniška proga. Rad sem hodil tja čez in kramljal z njo in njenim ostarelim možem. Vedno sem jima povedal vse in še več, kot le tisto, kar sta me vprašala. To, da jima pravzaprav prinašam sveže čenče iz naše družine, ki je bila takrat v vasi nekakšna znamenitost, saj je bila moja mati prva, ki se je razvezala od svojega moža, – za njo se je vsul pravi plaz ločitev, kot da bi vsi samo čakali, kdo bo začel – sem doumel šele enkrat kasneje, ko je babica prišla iz trgovine razjarjena, kot ris, saj jo je Zajklja v vrsti pri mesarju napadla zaradi nečesa, česar ne bi mogla zvedeti drugače, kot od nekoga iz naše hiše.

Pri Zajčevih so imeli tudi vnuka Milančka. Vedno se mi je zdelo čudno, da odraslega človeka kličejo z otroškim imenom, a to je bilo zato, ker je bil Milan že njegov oče in mali ni mogel imeti istega imena. Včasih se vprašam, kako so dali ime pravnuku …

Enkrat je naneslo, da sem prikolovratil naokoli ravno takrat, ko je bil sam doma. Povabil me je v gornje nadstropje, kjer je občasno živela njegova mati – kadar je bila skregana s svojim Milanom ali kaj podobnega – s temi relacijami sem se takrat ukvarjal še manj, kot se danes. Sledil sem mu po stopnicah v kuhinjo, kjer je Milanček začel čudno zavijati z očmi, sopsti in si odpenjati zadrgo na hlačah. Stal sem tam in nisem vedel, kaj se dogaja. Stegnil je roko in me povlekel k sebi, jaz pa sem se mu iztrgal in pobegnil domov, brez da bi pred tiri pogledal levo in desno, če nemara prihaja vlak. Potem nisem več hodil čez progo, ker je bilo to zelo nevarno početje.

V vasi je bila par korakov od ceste tudi hiša, kjer je s svojo družino prebival poštar, kateremu smo rekli Poštar. Imel je ženo in sina. Ženi nismo rekli ničesar, ker je ni bilo nikoli na spregled, sinu pa smo rekli Poštarjev Franjo. Franjo zato, ker mu je bilo tako ime, zakaj je bil ravno poštarjev, pa ve samo njegova mati. Bil je potuhnjen in zaraščen redkobesednež, ki me je nekega dne, ko sem se potepal po vasi, zvabil v zatohlo klet. Kaj vse bi se lahko tam doli med praznimi steklenicami in plesnivimi krompirji zgodilo, ne vem, ker sem hitro ugotovil, kam Franjo taco moli in jo takoj po začetku predstave urno pobrisal domov, kjer sem ga čez nekaj dni tudi zatožil.

Pred leti sem ga srečal na pokopališču – med živimi. Jaz sem ga prepoznal takoj, on si me pa najbrž ni niti zapomnil.

Zadnji, Dolinškov Miha, je bil neke vrste stric, če lahko tako rečemo nekomu, ki je oženil sestro neznanca, ki je omožil tvojo mater. Bil je preklaste pojave in zaradi cvička vedno zariplega obraza, otroci smo ga imeli radi, ker je bil stalno židane volje in on je imel neizmerno rad nas, otroke. Sebi je s pomočjo svoje tolste in vedno pripravljene žene primigal najmanj štiri – za več ne vem, ker so se naša pota razšla.

Pri njem smo lahko cele popoldneve gledali televizijo, on pa nam je nesebično razkazoval še vse kaj drugega. Mene je poleg ostalega redno oskrboval s slikanicami, v katerih je bila ena sama revščina – vsi brez obleke in vedno sredi ruvanja za preživetje. Nekateri med njimi so celo jedli drug drugega. Oskrba s tovrstno literaturo se je končala, ko je prišla pošiljka v roke tistim, ki tega izobraževalnega programa niso odobravali. Odleglo mi je in po tistem mi ni bilo treba več hoditi tja dol, ker je ta veja sorodstva ob delitvi premoženja na srečo pripadla drugi strani …

Ti dobrotniki so zdaj že stari in nikdar nisem spremljal, kaj se z njimi dogaja, niti se nisem spraševal, če jim je usoda prinesla tisto, kar so si zaslužili. Pospravil sem jih pod težko preprogo, umazano s solzami in krvjo. Na moje življenje je vplivalo še toliko drugih stvari in toliko drugih ljudi, še najbolj od vsega pa jaz sam. In če bi hotel na koga kazati s prstom, bi bilo prstov premalo in izgovorov preveč.

Zakaj potemtakem sploh tale zapis? Najbrž zato, ker sem si končno prenehal očitati, da je vse skupaj moja krivda, saj se mi je zdelo nemogoče, da bi že v tistih rosnih letih moral prenehati verjeti v Miklavža in druge dobre može in bi mi od vsega lepega, kar lahko prinese življenje, že takrat ostali samo umazani in lepljivi parklji.

Med poslušanjem zadnje oddaje – gledal je raje nisem – se mi je nabralo nekaj »kaj-pa-če« misli, ki so samo misli in samo moje – daleč od tega, da bi si domišljal, kako prav da imam.

Denimo, da imam odraščajočega mulca, ki je problematičen. To besedo uporabljamo v mnoge namene in na tem mestu ne želim namigovati, da ima probleme s kožo na obrazu. Včasih smo bili večinoma problematični tako, da smo špricali šolo in imeli sem ter tja kakšen cvek ali popravca. Kadili smo pretežno cigarete in na šolskih plesih je kdaj kdo s predelanim bambusom pobruhal stranišče. Pretepanje je bilo redko, pred večino učiteljev smo imeli rešpekt, nekaterih pa smo se tudi bali. Varnostnikov takrat nisem zasledil nikjer, a sem se vseeno počutil dokaj varno. To je bilo resda v prejšnjem tisočletju, a vseeno ne tisoč let nazaj.

Danes so mulci problematični precej bolj temeljito in recimo, da je moj eden od njih. Verjetno imam veliko zaslug za to jaz, ker sem bil bodisi prestrog, preveč popustljiv, mu nisem bil dovolj za vzgled, sem raje potiskal pred seboj natrpan voziček v trgovskem centru ali pa doma z daljincem v roki prdel v kavč, kot pa, da bi se ukvarjal z njim. Niti na misel mi ne pride, da bi njegovo občasno evforičnost povezoval z uživanjem kakšne substance, če me njegovo obnašanje vseeno zbode v oči, pa raje pomislim, da je naspidiran zato, ker je v šoli dobil dobro oceno.

Nekega dne pa vse moje minulo delo priplava na dan in ves začuden začnem viti roke in javkati, kdo mi bo pomagal in namesto mene popravil zamujeno. Učitelji, socialne delavke, kakšna druga inštitucija? Vzgoja otroka je v prvi vrsti dolžnost staršev, z ostalimi inštitucijami si lahko samo pomagajo, v večini primerov pa niti to ne. Denimo, da se ne motim.

Lahko pa, da imam neproblematičnega mulca, s katerim sva ponavadi na istih frekvencah in imam dovolj volje, da drobne probleme in konflikte rešujem sproti, preden prerastejo v velike. Poznam ga, kot lasten žep in kadar me poskuša prinesti naokoli, kar je osnovna dejavnost večine odraščajočih mulcev, mu jasno in na lep način pokažem, da sem ga spregledal. Imava prijateljski odnos, ki je včasih naporen, a se obrestuje. Bere se skoraj neverjetno, a poznam nekaj takih, ki jim to uspeva.

A kaj bi storil v primeru, da prijoka domov, ker mu je Rudi iz osmega razreda zagrozil, da ga bo pretepel, če mu ne bo prinesel denarja? Mu bom rekel, naj obračuna sam? Mu bom dal denar, naj plača, da bo mir? Ga bom prepisal v drugo šolo, kjer ni Rudijev? Verjetno bi se šel pomenit s Rudijevim fotrom, ki bi mi odprl vrata v spodnji majici, poflekani s kečapom in me na hitro steral tja, od koder sem pred leti privekal.

Predobro se poznam, da bi na temle mestu pisal, kaj bi se zgodilo potem, a verjetno bi se moje in njegovo ime pojavilo v istem stavku v kakšni drugi rubriki.

Torej – s kakšno pravico tisti, ki imajo za izgovor težke razmere doma, maltretirajo ostale, ki se svoje razmere doma vsaj trudijo imeti pod kontrolo?! Vem, ja … če ne veš, kako bi vzgajal otroke, se moraš najprej prepričati, da niso tvoji. Od tu naprej pa znamo vsi vse …

Bili so v temačni čumnati, polni dima in postanih vonjav. Na sredi sobe je bila ogromna postelja z raztrganim baldahinom, v njej pa se je na cenenem pregrinjalu leno pretegovala ženska s spodvihanim krilom. Ena od dam si jo je nekaj časa radovedno ogledovala in se ji naposled približala. “O, gospa si bodo pa privoščili,” se je zahehetal eden od moških pod brlivko v kotu. Vzdušje je bilo razgreto in na mizi že kar nekaj praznih steklenic. Kvantali so eden preko drugega, se prešerno smejali, segali drug drugemu v besedo in nobenemu ni bilo prav nič nerodno. Debata je postajala čedalje bolj glasna in med drugim se je ugotavljalo tudi to, s katere točke se dejansko meri dolžina orodja pravega moškega.

Kar naenkrat pa se iz postelje naveličano zasliši: “No, ste se že zmenili, kako se bomo sestavili?” Hrup je utihnil, kot bi odrezal. Glave so se v zadregi spogledale, se obrnile proti baldahinu in ena od njih je začudeno vprašala: “A ti ne veš, da o tem odloča mandatar?”

Zelo rad imam živali. Ker nisem bil te sreče, da bi me s hišnimi ljubljenčki oskrbovali že od malih nog, sem do svojega kosmatega prijatelja prišel šele pred kratkim. Zdaj se ne čudim več tistim, ki o svojih štirinožcih govorijo s posebnim tonom glasu. Pravzaprav se jim nikoli nisem rogal, le razumel jih nisem najbolje. Sčasoma se človek tako ali tako preneha čuditi, ker se na določene stvari navadi, nekatere pa celo preizkusi – iz prve roke.

Imam tudi nekaj drugih prijateljev, a ti so precej manj kosmati, zato jih na tem mestu ne bom posebej omenjal. Do ljudi na dolgi rok ne gojim omembe vrednih čustev, z izjemo peščice tistih, s katerimi občasno valujem na istih frekvencah, kar pomeni, da se imamo včasih radi, včasih pa si gremo tudi krepko na živce, a vse to in še kaj spada med začimbe celotne mineštre, ki ji včasih s tujko rečemo odnos.

Indiferentnost do preostalega ljudstva mi pomaga, občutljivemu in neuravnovešenemu, kot sem, da se ne poganjam na prevelike obrate, če kdo hote ali nehote poseže v cono, ki je po mojem mnenju označena z zeleno črto (ki jo premikam iz dneva v dan, odvisno od položaja planetov in ksihta, ki me zjutraj pogleda iz ogledala), ampak to lahko rešim na način, ki ne ogroža zdravja soudeležencev in moje malenkosti. Ponavadi mi uspeva, vedno pa žal ne, kar pa je kljub vsemu svojevrsten napredek, saj je bilo včasih razmerje ravno obratno v prid neuspeha.

Zadnje čase pa sem postal pozoren (ja, vem – dobro jutro!) na velike količine vesti o nasilnih dejanjih nad otročiči in živalmi in ko vse to berem, mi gredo lasje pokonci in moje brezbrižnosti je hočeš nočeš konec.

Če bi bil še kdaj priča čemurkoli, kar bi dišalo po nasilju, bi zagotovo planil naprej. Ker so me v določenem obdobju mojih malih nog z bunkami in ostalimi ljubeznivostmi precej obilno oskrbovali – mogoče je bila to kompenzacija za pomanjkanje hišnih ljubljenčkov – še predobro vem, kakšne šleve so v resnici tisti, ki se znašajo nad šibkejšimi od sebe in upira se mi, da bi si s tako sodrgo mazal roke. Zato pa se mi zadnje čase po glavi kradoma mota misel o ustanovitvi Društva za mučenje mučiteljev.

Vem, da za marsikoga od blizu in na daleč ni nobene razlike med mučenci, mučitelji in mučitelji mučiteljev, a nekaj bo treba storiti, saj zlepa očitno ne gre … se pa sprašujem, če je nasilje nad nasiljem zares nasilje, ali samo pomoč pomoči potrebnemu?

Da so vse bolj takšni tudi vsi drugi dnevi med sredami, da vedno več razumem, ker se ne trudim več razumeti in da mi je takšno življenje od sile všeč.

… ali – “sreda je dan za pussyje”.

Odprl sem oči in ju zagledal, kako se leno pretegujeta poleg mene in v trenutku sem bil židane volje. Da ju ne bi prestrašil, sem bil čisto tiho, a vseeno sta opazili, da sem se prebudil in jo hitro ucvrli iz spalnice nazaj proti balkonu. Manjša kepica je našla izhod takoj, ker se je po teh prostorih že nekajkrat razgledovala, tista malo večja pa je najprej zatavala v kuhinjo in se tam skrila pod klop, ko pa je videla, da pravzaprav nisem nevaren, četudi stojim na zadnjih nogah, se je previdno mimo mene odpravila proti balkonskim durim.

Tako mačkastega jutra še nisem doživel in priznati si moram, da se ga ne bi branil ponoviti še kdaj. Za razliko od mačkastih juter drugačne vrste sem se začuda zelo dobro spomnil, kaj je temu botrovalo.

S sosedovim balkonom smo namreč povezani z nadstreškom, ki so si ga omislili prebivalci spodnjih atrijev. Ker je za ljudi hoja po strehi nevarna, se na njej navadno zadržujejo martinčki, zadnje čase, zlasti v poznih nočnih urah, pa tudi sosedov mali mucek. Skaklja za veščami in podobnimi zadevami, ki v poletnem času rade letajo po zraku, pri tem pa ves čas pozvanja s kraguljčkom, ki ga ima obešenega okoli vratu. Včasih ga uspem celo pobožati, čeprav je precej plašne sorte.

Pred kratkim pa je dobil za družbo čisto belo samičko, ki sem jo spoznal pred kratkim in jo krstil za Katko. O tem, kako sva se spoznala in na kakšne načine vse sva se srečevala, mogoče kdaj drugič ali tretjič, omenim naj le, da me je stisnilo pri srcu, ko sem zagledal na zidku sosednjega balkona dve mački z ovratnicama, saj sem si najin odnos očitno tolmačil drugače, kot ona, ali pa me je le sosed prehitel in tako rešil pred slabo vestjo, kdo bi vedel.

Tisto noč torej, ko smo vsi, razen obeh mačjih zverinic, spali spanje pravičnikov, sta ubrano zvončkljali v duetu in neutrudno prevračali kozolce po nadstrešku, vse dokler ju ni radovednost, ki je značilna za mlade in še mlajše raziskovalce, ponesla na ono stran. Preskočili sta steno in se podali na ogled. Kje vse sta skakljali, preden ju je prineslo v mojo posteljo, si lahko samo mislim, a potrudil se bom, da me ne bosta več zalotili nepripravljenega.

Naslednjič jima bom pripravil zajtrk.

… ne morem poslušati potihem, ne morem pogledati le enkrat …

Moja dobra, stara kišta je včasih prižgana, tudi če pred njo ne poseda nihče. Zadnje čase sicer bolj poredko, ker se moj okus precej razlikuje od okusa tistih, ki spravljajo skupaj skrpucalo, ki ga nato poimenujejo program, ampak zgodi se pa še vedno.

Če se le da, pa spremljam reklamne bloke – nad njimi sem naravnost vzhičen. Ob gledanju le-teh se mi porajajo smele ideje, kaj bi spremenil, dodal, odvzel – odvisno pač od tega, kakšne volje sem tistikrat.
Ko sem prvikrat videl reklamo za tableto, ki jo vržeš v kozarec z vodo in nato zadegaš notri še svojo zobno protezo, sem se najprej vprašal, kaj za vraga se je zgodilo dami, ki v tem spotu nastopa, saj nikoli ni kazala takih simptomov, res pa je, da je minilo že dosti let, odkar sem jo nazadnje videl in ljudje se nagibamo v raznorazne smeri. Pomislil sem, da bi bilo bolje, če bi bila oblečena v črno, kar bi odlično pristajalo njenemu bledemu obličju in košati pričeski ognjene barve, v roko pa bi ji namesto tablete porinil žaro. Ko bi jo potopila v vodo, bi lahko prepričljivo zažgolela: »V tej žari (lahko tudi »v tej urni«) vašim umrlim nič ne bo prišlo do živega«, ali nekaj podobnega.

O teh prebliskih rad kramljam z nekom, ki je precej bolj uglajen od mene, a vseeno rad prisluhne mojim razmišljanjem. Pred kratkim mi je potarnal, da ga malce skrbi, kam plovemo. Ko sem ga pobaral, kakšno plutje ima v mislih, me je popravil, da gre pravzaprav za pljuvanje. Povedal je, kako si je zadnjič pripravil večerjo in jo počasi zobal, vmes pa pogledoval na televizijo, kar se iznenada na ekranu pojavi odtok lijaka, vanj pa eden za drugim pade nekaj krvavih pljunkov. Grižljaj se je ustavil v grlu, žlica v zraku in večerja je bila pri kraju. Šlo je za oglas za zobno pasto, ki naj bi preprečevala kdovekaj – v tem primeru zagotovo apetit.

Skupaj sva namodrovala, da je sedaj verjetno na vrsti oglaševalska šok terapija, ker so gledalci na običajne zadeve že imuni in jih ne pritegnejo več in jadrno sem potuhtal, kako fascinantno bi bilo videti, če bi se v bližnjem posnetku pojavila školjka, v njej bi brezskrbno plavala gromozanska basa, dr. Ana Guralova pa bi s svojo surlo tik ob njej in radostnim pogledom v očeh vneto zatrjevala, kako jo osrečuje čistilo, s katerim to nadlogo spraviš po odtoku navzdol, hkrati pa bi lahko v isti sapi delala reklamo še za kakšno mineralno vodo, Izganjalec hudiča imenovano, ki uravnava agregatno stanje iztrebkov …

Iz majhnega, plahega čopiča, ki je vse moje korajžne podvige spremljal z občudovanjem v široko razprtih očeh, je zraslo čisto nekaj drugačnega. Vesel sem, da tega nisem zamudil …

Od nekdaj veliko sanjam, a pretežno nič lepega, čeprav je možno tudi to, da si lepega pač ne zapomnim. Ponavadi me preganjajo na razne načine in prav tako na razne načine se jaz trudim ubežati – zverziral sem se celo tako daleč, da znam letati, čeprav mi veter ni vedno naklonjen in so že poskusi vzletanja dostikrat jalovi. Ker o takih in drugačnih peripetijah na dolgo in široko pišejo tudi v knjigah in pratikah, se zagotovo to dogaja vsem tistim, ki imajo v svojem življenju navado od časa do časa zaspati.

Me pa neizmerno mika, da bi se tudi za dnevno rabo navadil tiste ravnodušnosti, ki jo premorem v snu, saj me prav nič na svetu (ali bolje – v sanjah) ne spravi iz tira. Zadnjič sem se, denimo, brezskrbno namakal v bazenu, ki je bil v premeru malce širši od navadnega škafa, a zato globok, da se ni videlo dna – vame je zijala samo črna luknja. Vprašal sem, zakaj bazen ni širši, da bi se človek malce naplaval, pa sem dobil odgovor, da pravzaprav ni namenjen plavanju, temveč umivanju mrličev. Deležen sem bil tudi krajše demonstracije, ko so mrtveca obesili na klin in ga, prekritega s črno vrečo, mimo mene potopili globoko v vodo. S pojasnilom sem bil v celoti zadovoljen, porajala pa so se mi vprašanja, kot »čemu služi vreča«, »ali je bilo truplo oblečeno ali ne«, »kako so ga lahko umili, če pa vreča ne prepušča vode« in podobno. Nič drugega.
Prav tako se nisem pritoževal nad krivico, ki se mi godi, ko sem ob neki drugi priliki poprosil za ključe od avta in kot odgovor dobil, naj grem kar z avtobusom. Stopil sem na dvorišče, se v avtobusu usedel na šoferjev sedež in odpeljal. Ko se je pojavil problem s parkiranjem, sem se preprosto dvignil pod nebo in zakrožil nad mestom.

Obvladam tudi grde nočne more, o katerih na tem mestu ne bom izgubljal besed, saj sem vložil kar nekaj truda v to, da sem jih zbrisal iz spomina.
Preden sem se – že pred desetletji – navadil nanje, se mi je često dogajalo, da sem postopal naokrog ves zmeden in zlovoljen, pa še sam nisem vedel, kje tiči razlog. Ko mi je bilo tega dovolj, sem ubral drugo taktiko: nisem več iskal razlogov za nemir, ampak sem zanj kar takoj okrivil sanje. Vmesne faze so bile tudi take, da nisem vedel, kaj je res in kaj ne in od časa do časa celo zares ušpičil kakšno tako, ki je sicer niti v sanjah ne bi, ampak tako se mi je pač počelo tistikrat in tega raje ne bom obžaloval.

Poenostavljati se do neke mere splača tudi v vsakdanjem življenju, čeprav sem osebno nekako bolj nagnjen h kritiziranju. A se trudim v drugo smer in na tem bom delal še naprej. Najbrž se ne bom že na začetku poganjal proti avtobusu in ga poskušal dvigniti v luft, bi se pa kazalo vsakič, ko me prime, da bi zanergal, vprašati po smislu in učinku tega jalovega početja, saj se nam določene stvari dogajajo in zgodijo neodvisno od nas in je najbolje, da jih človek sprejme prav take, kot so.

Ne bom pa pozabil tistega jutra, ko sem planil iz more ves premočen in prestrašen in ob sebi zagledal moj višji nivo, ki je slonel na komolcu in mirno gledal naravnost vame. Ko sem mu v raztrganih stavkih hitel razlagati, kaj vse sem doživel, me je poslušal do konca, za hip pomislil in dejal: »Dorian, tvoje življenje je lepše od tvojih sanj in veseli se tega. Ni namreč hujšega, kot je to, da edinole v sanjah lahko pobegneš od vsakdana, ki te zagrabi in se ti zareže naravnost v dušo vedno znova in znova, vsakokrat, ko se prebujaš vanj.«

Z redno uporabo pravega praška vsake sanje postanejo resničnost.

Z Ernestom sva se pomenljivo spogledala in nobeden ni spregovoril niti besede več.
Lord Henry pa se je ves čas zadovoljno muzal v brk.

V soboto sem stekel na vrh hriba in potem še malo naprej. Sprva iz gole radovednosti, ker poznam kar nekaj ljudi, ki to redno počenjajo in se ob, še bolj pa po tem dejanju menda neznansko dobro počutijo.

Presopel sem razdaljo, ki za marsikoga ni vredna omembe in še isto pot nazaj in se pri tem spotil, kot šolarka pred tablo pri uri biologije. O neznansko dobrih občutkih ni bilo ne duha ne sluha, naslednji dan pa me je bolelo telo na podoben način, kot boli, kadar se te loteva gripa ali kakšna podobna nadloga.

Danes sem si obljubil, da bom iz čiste trme odtekel še par kilometrov. Par čisto dobesedno, ker nisem ravno utelešena vztrajnost in je to za drugič ravno pravšnja pot. Do bolnišnice in nazaj, le da o tistem “nazaj” nisem bil čisto prepričan.

Namesto tega pa sem se po kratkem premisleku raje spravil na sobno kljuse, kar je seveda nekaj čisto drugega. Ampak mi je ustrezalo. Lahko sem mencal z zaprtimi očmi, ne da bi me ob tem povozil avto, lahko sem zraven poslušal glasbo, ne da bi mi slušalka padala iz ušesa, lahko sem kadarkoli razjahal in se nažlampal vode iz hladilnika.

Po daljšem obdobju posedovanja te naprave pa si moram hočeš-nočeš priznati, da je bila investicija v sobno kljuse popolnoma zgrešena. Res je sicer, da ga ni potrebno hraniti in skrbeti zanj, a svojega namena ni opravičil. Domov sem si ga privlekel nekega turobnega zimskega večera v dobri veri, da mi bo pomagal pri nabiranju in vzdrževanju kondicije, a sem se uštel. Podpiral me je le pri nabiranju prahu.

Zato sem se odločil, da ga to zimo izmučim do konca in ob naslednjem nabiranju kosovnih odpadkov v naši soseski mu bom pomagal na svobodo.

V nekem obdobju svoje preteklosti sem poznal tipa, ki je preprodajal motorje. Eden izmed mnogih pač.

Del njegovega posla je bilo tudi prebiranje črne kronike in če je kdaj zasledil nesrečo, v kateri je bil udeležen motorist, je vestno brskal za podatki o nesrečniku, da bi čim prej prišel do razbitine. Če je bil motorist pokojni, se ni sramoval niti nadlegovanja njegovih svojcev.

Ljubkovalno sem ga klical »Jastreb«. Ta nadimek se ga je hitro prijel in tip mi je bil neizmerno hvaležen. Prepričan je bil namreč, da je vse to zaradi njegove ponosne drže in ostrega pogleda.

Nedavna katastrofa je čisto blizu mene spravila na rob preživetja mnoge ljudi. O svojih občutjih glede tega si ne bom dovolil pisati, ker ne poznam pravih besed.

Nedavna katastrofa je čisto blizu mene spravila na noge tudi mnoge lovce na novice, ki so se potem na različne načine, nekateri od njih brezhibno popudrani in sfrizirani, javljali bolj ali manj v živo v take in drugačne oddaje. Ob svojih občutjih glede tega pa si ne morem kaj, da ne bi nekaj malega zapisal.

Verjamem in upam, da so bili njihovi nameni dobri od prvega do zadnjega, kot tudi verjamem in upam, da je z njihove plati vse videti popolnoma drugače, a vseeno nisem mogel verjeti svojim organom, ki jih imam za lažje zaznavanje okolice (nemalokrat tudi v lastno razočaranje) vgrajene v lobanjo, ko sem v bližnjem posnetku ugledal novinarko, ki je previdno, da si ne bi umazala šolencev, stopicala po prizorišču in zastavljala ljudem, ki so v hipu izgubili vse, kar se je izgubiti dalo, vprašanja v stilu: »Kako se počutite, ko ves v solzah sedite tu, za vami pa polno sveč, ki gorijo vašim bližnjim v slovo?«

Kaj lahko človek odgovori na tako vprašanje? Kako se lahko počutiš, ko ti umre otrok, ker se mu je na glavo podrla hiša, ki si jo sezidal s svojimi rokami in v kateri si živel vse življenje? Mar res hočete vedeti?

Grob, pa vendar ne nemogoč prizor: z lesenega trama v skednju visi zanka, pod njo na stolu stoji obupan moški in si jo obotavljajoče natika na vrat, nekaj metrov stran pa nemočno vije roke ženska, ki se je za krilo drži prestrašeno, kričavo bitjece. Vsiljiva roka, ki moli v kader ogromen mikrofon, se podaljšuje v glavo, rdeče namazana usta pa sprašujejo: »Kako se počutite, gospa – zdaj, ko boste čez nekaj trenutkov postali vdova? Povejte in pokažite na kratko in nazorno.«

Pri brskanju za dokumenti po razmetani mizi mi je pod roke prišel star časopis in preden sem ga odvrgel na kup papirja, ki se je že nekaj dni kopičil pred vhodnimi durmi, sem ga še na hitro prelistal. Novice so bile sicer že stokrat prežvečene, a notri sem našel še nedotaknjeno križanko in pod večer, ko se je zunaj že dovolj ohladilo, da se je dalo brez pretiranega truda posedeti na balkonu, sem se je z veseljem lotil.

Vendar pa mi glava zadnje čase ne dela tako, kot bi si želel in na koncu je ostalo praznih še kar nekaj okenc, ki so izdajalsko bolščala vame. V posameznih so bile v zgornjem kotu tudi drobne številkice, iz katerih sem lahko sestavil geslo in tako še malce bolj pogoljufal samega sebe.

Iskal sem in beležil … kvadratek s številko ena je sicer ostal prazen, vse ostale pa sem imel hitro izpolnjene. V polju z geslom je bilo napisano _NALČEK. Nisem dosti tuhtal, katera črka bi lahko bila rešitev – ponujala se mi je kar prva, s samega začetka abecede. Pa sem se krepko uštel. Na sliki, ki v enostavnejših križankah, kar je ta pred mano nedvomno bila, ponuja rešitev, je bilo napisano nekaj o miselnih igricah, zraven pa je z močnimi črkami pisalo MOJ ZNALČEK.

Ni dobro pograbiti in verjeti kar v prvo možnost, ki se ponuja – včasih je treba iti počasi, črko za črko, skoraj prav do konca abecede in v mislih pretehtati besedo za besedo, vse do prave resnice.

Prebudim se sem ter tja v čemerno jutro in potem si še vse tiste dolge ure pred nočjo želim, da bi bil nekdo drug – a današnji dan zagotovo ni bil eden tistih.

Bil je dan, ki bi ga rad do najmanjše potankosti podoživel še kdaj, pa četudi – ali pa morda ravno zato, ker sem se do sitega najedel zarečenega kruha, kajti storil sem prav tisto, v kar nikdar nisem verjel in čemur sem se vedno malodane posmehoval.

Še sam ne vem, kdaj in kako se je pravzaprav tako zasukalo, da sem spremenil svoje trmasto mnenje, a iz odpora je kar na lepem nastalo odobravanje in kmalu je vzklila želja, ki je vztrajno in neutrudno rasla. Nekega dne pa sem preprosto odkorakal do pekarne, kjer je že pred durmi dišalo po svežem pecivu, vstopil v prostor, kot da sem tamkaj reden gost, vzel s pulta prav zame pripravljen pladenj, iz katerega se je še kadilo, hrabro prenesel pomenljive poglede pekov in prodajalk in med njihovim hihtanjem ponosno odšel ven.

Ko se mi je zazdelo, da sem dovolj daleč stran od vsega, sem se ustavil, se udobno namestil in si postregel. Iz žepa sem potegnil nož, ki ga vedno nosim s seboj in dvignil platnen prt, s katerim je bil pokrit pladenj.

Na prvi pogled nisem opazil čisto nič posebnega. Prav počasi sem odrezal košček in ga pazljivo vzel v roke, da se ne bi zdrobil. Ponesel sem ga k ustom, samo za hip še zastal, če bi me nemara kaj prešinilo in odvrnilo od te namere, potem pa pogumno zagrizel. Sprva negotovi grižljaji so teknili vedno bolj in po prvemu koščku jih je sledilo še nekaj – vsak malce drugačnega okusa, kot oni pred njim.

Slutil sem, da bom vmes naletel tudi na kaj tršega in trudil sem se gristi počasi, da si ne bi polomil zob, a nisem odnehal. Na koncu sem s pladnja pazljivo pobral in použil tudi vse drobtinice, saj sem ob tem zarečenem kruhu počasi a zanesljivo prestopil še eno od omejitev, ki sem si jih postavil sam in jih vse življenje negoval in hranil le zato, da ne bi videl čez njih.

Desetletje je že skoraj mimo, odkar sem nekega dne neuspešno poskusil leteti in sem se bil zato primoran za nekaj časa uleči.

Ljudje v haljah so prihajali k moji postelji, gledali v rentgenske posnetke, zaskrbljeno prikimavali in nato še odkimavali, potem pa odhajali iz sobe, kot da mene v tisti postelji sploh ne bi bilo. Pa sem bil – v postelji – in vedno bolj sem se zavedal, da lahko v njej za dolgo časa tudi ostanem, saj so mi ob neki priliki mimogrede omenili, da imam eno vratno vretence počeno, dve pa popolnoma zdrobljeni.

Začudeno sem gledal v prste na nogah in migal z njimi, pozorno sem spremljal občutke v okončinah, ker so me stalno spraševali o nekakšnem mravljinčenju in vsakih nekaj ur so me s posteljo vred vozili nekam v klet, kjer so me slikali, gledali v slike in spet kimali in odkimavali. Rekli so, naj bom vesel, da sem ostal živ, ne glede na vse ostalo, a jaz sem si želel hoditi.

Potem sem lepega dne na glavo dobil železno krono, ki so mi jo pritrdili naravnost na lobanjo – na štirih mestih. Takrat sem prvič jokal – pa ne zaradi lukenj v glavi, ne – jokal sem, ker so mi zadaj na dveh koncih obrili lase. Celemu postopku so rekli »krvava repozicija« in res je bila krvava – imel sem občutek, da se bo glava zdrobila in sesedla sama vase, kot jajčna lupina in ko so na krono, z vrha katere je visela nekakšna žica, pritrdili še nekaj kilogramov uteži, da so mi glavo vlekle nazaj in raztegovale vrat, sem bil prepričan, da me bo ponoči, ko bom zaspal, sila potegnila nazaj in na tla prav skozi ograjo na postelji. Zato si kar nisem upal zaspati, a ljubeznive sestre so mi pomagale z belimi polovičkami, po katerih sicer nisem spal, sem pa zato intenzivno haluciniral in ves premočen komaj pričakal jutra. Angela, ki mi je prišel izmerit temperaturo, sem vlekel za haljo in rotil za telefon, da bi posvaril mamo, naj nikar ne hodi od doma, ker sem jo videl v belem plašču in vso v krvi – a telefona k sreči nisem dobil, saj je bilo zunaj še vroče, indijansko poletje in mama zagotovo ni imela oblečenega plašča.

Težave sem imel tudi z opravljanjem zadev, kot sta velika in mala potreba. Kot nalašč me je vedno doletelo takrat, ko je bilo v sobi največ ljudi in strašansko nerodno mi je bilo, ko sem zvonil in prosil za kahlo, ki je zgledala kot čisto navadna kastrola za kompot, ko so mi jo potisnili pod rjuho, pa sem imel občutek, da so vsi bolniki jezno pogledovali proti meni, ker so morali njihovi svojci in prijatelji med mojim kuhanjem čakati zunaj pred vrati. Potem je prišla sestra s pokrovko in brisačo. Ko mi je brisala rit, sem jo strmo gledal v oči in v njih iskal znake gnusa ali odpora, a zaman – sestra je vse skupaj opravila, kot da je to nekaj popolnoma vsakdanjega.

Repozicija ni bila dovolj za odpravo škode, ki sem si jo povzročil, zato so me zadaj odprli in potem tudi zašili nazaj – vmes je minilo kar nekaj ur in ves ta čas sem spal. Zbudil sem se zelo nesrečen in slišal sem, da je nekdo vprašal, zakaj mi niso dali »tistega«. »Tistega« sem moral v tistem času najbrž kar precej dobivati, saj sem bil glede na resnost mojega položaja ves čas neverjetno židane volje in ko so popoldan prihajali k meni domači in prijatelji, se je od moje postelje dostikrat slišal razposajen smeh.

Ko so mi po celi večnosti sneli krono, sem se počutil lahkotno, kot ptica, čeprav sem še vedno ležal in že tedne in tedne nisem videl skozi okno ničesar drugega, kot košček neba. Nisem mogel verjeti, kako hitro so mi oslabele mišice na nogah in ko sem se ponovno učil hoditi s pomočjo dveh simpatičnih terapevtk, ki sta me čvrsto podpirali vsaka na eni strani, so mi kolena klecala kot pri lutkah na vrvici.

Nekaj mesecev sem potem preživel od popka do vrha glave v mavcu, vmes so me še enkrat odprli – tokrat od spredaj – in mi vstavili vijak, ki so ga naredili iz koščka moje lastne kosti, odkrhnjenega z levega kolka, a se nisem pritoževal. Vedel sem, da bo minilo in da bom spet tak, kot nekdaj. Biti tak, kot nekdaj … ob kakšni drugi priložnosti bi na sebi z največjim veseljem marsikaj spremenil, a z dnem, ko sem lahko spet čutil tla pod nogami, so se te želje za vedno razblinile. Škoda, ki sem si jo povzročil v enem samem trenutku, je bila po nekaj letih nazadnje odpravljena.

Obljubil sem si, da bom poslej na življenje gledal kot na nekaj, kar mi je bilo podarjeno in ga ne bom več tratil za nerganje, tarnanje in pritoževanje nad sabo in nad vsem, kar me obdaja. Obljubo sem že nekajkrat prelomil, naučil sem se pa uživati v drobnih stvareh.

Še zdaleč namreč ni samo po sebi umevno, da zjutraj stegneš roko in dvigneš skodelico, iz katere diši po kavi in še zdaleč ni samo po sebi umevno, da zvečer brcneš čevlje z utrujenih nog in se zavališ v svoj najljubši fotelj.

Počasi sem gazil po neshojenem snegu in tuhtal, kam bi lahko še zavil, da mi ne bi bilo treba domov. Moja ura je komaj prihajala in spanca še dolgo ne bo. Spomnil sem se, da so na obrobju mesta pred kratkim odprli novo krčmo in se odpravil proti njej.

Luči v beznici so bile zastrte in robatež na vratih me je premeril od nog do glave, preden sem lahko šel mimo njega. Napotil sem se naravnost k šanku, kjer me je postregel zdolgočaseni natakar. S pogledom sem na hitro ošinil prazno sobo in opazil na desni strani vhod v še en, malce večji prostor, od koder je prihajala pridušena glasba in tudi osvetljava je bila nekam bolj živahna. Natakar se je diskretno nagnil k meni: »Bi vas prosil, če greste kar tja – program se bo vsak hip pričel.« Začudeno sem ga pogledal, saj nisem imel pojma, o kakšnem programu govori, zato je svojo željo ponovil malenkost glasneje. Skomignil sem z rameni in se s svojim napitkom vred odpravil v sosednji prostor, kjer je ob posamičnih mizah na oblazinjenih klopeh posedalo nekaj domačinov in vneto razpredalo med sabo.

Prislonil sem se k eni od miz in videl na drugem koncu sobe zaveso, pred njo pa lesen oder, sredi katerega je bil v strop pritrjen kovinski drog. Prav, ko se mi je pričelo svitati, za kakšne vrste predstavo gre, so druga za drugo ugasnile vse luči, razen tiste, ki je osvetljevala drog. Glasba je postala glasnejša, gostje so prekinili pomembne debate in vsi kot na povelje obrnili glave v eno smer; takrat se je prikazala v krogu, kot da bi jo kdo pahnil izza cenene zavese naravnost na sredo odra.

Z roko si je zakrivala obraz, da je ne bi slepila luč in poskušala videti, koliko radovednežev se je zbralo zanjo tisti večer. Plaho se je priklonila in se negotovo začela premikati po taktih glasbe. Kmalu je bilo jasno, da je dodobra omamljena. Zbegano je mencala sem in tja, se obračala in koketirala s publiko, katere ni mogla videti, zraven pa nerodno eno za drugo metala s sebe lahke, prosojne cunjice. Hitro je ostala oblečena le še v kričeče rdeč, puhast šal in vse je kazalo, da je njena točka pri kraju. Glasba pa je še kar silila iz zvočnikov in domorodci so začeli negodovati in priganjati. Ponovno se je opotekla proti drogu, naredila nekaj negotovih korakov in obratov v eno, ponovila vse skupaj še v drugo smer, na vsem lepem pa so se ji ob nekakšnem poskusu zasuka prav nerodno zapletle noge, zakrilila je z rokama proti drogu, zagrabila v prazno in s tleskom telebnila po lesenih tleh, kot je bila dolga in široka.

Razlegel se je krohot in žvižgi prisotnih, ki so se še prejšnji trenutek s pogledi pasli po njej in cedili sline, ob tem prizoru pa so se kot po čudežu spomnili svojih deklet in žena, ki so jih čakale doma, sicer malokatera tako postavna in pogumna, a takole po tleh se jim pa že ni treba valjati. Stopil sem proti odru, slekel svoj star, ponošen plašč in z njim ogrnil žensko, ki je z zaprtimi očmi še kar ležala na tleh, z rokama pa je poskušala skriti vse tisto, kar si je prej prizadevala pokazati. Pogledala me je in obotavljajoče prijela za mojo stegnjeno roko. Pomagal sem ji vstati in jo pod roko popeljal k mizi.

Usedla sva se in molčala. Vsi so buljili k nama in opazke s sosednjega omizja so kar deževale. »Damo za rundo, če bo sedela z nami naga,« je navrgel najglasnejši. Prestrašeno me je pogledala, jaz pa sem komaj opazno odkimal. Vidno si je oddahnila in počasi postala malce bolj zaupljiva.

Kozarci so prihajali na mizo kljub temu, da je bila odeta in kasneje mi je zaupala, da med delom vedno pije jabolčni sok, čeprav gostje plačujejo šampanjec. Opita pa je bila od vodke, ki jo je spila prej v svoji sobici, kar tako malo – za pogum. Malce sem še posedel z njo, pa ne zato, ker bi se mi smilila – za to ni bilo nikakršnega razloga. Sedel sem z njo zato, ker je bila najbolj čista duša, kar jih je tisti večer prineslo v mojo bližino.

Površno sem gledal v črno hreščečo škatlo in na njeni sprednji strani so se premikale slike.

Poleg ostale krame, ki mi je že ušla iz spomina, je bilo govora tudi o tem, kaj drži in kaj ne drži za hrano, ki jo jemo. Vse lepo in prav, če me ne bi mimogrede poskusili naplahtati, da na svetu obstaja goveja juha iz kure. Tega pač ne verjamem za nobeno ceno, pa četudi nisem vešč kuhanju in je vse, kar pripravim, užitno le pogojno.

Preklemano dobro pa ločim kure od čisto navadnega goveda.

Z mojih potepov se ponavadi vračam po strmih stopnicah – šestinšestdeset jih je v enem kosu, nato pa še nekaj navzdol in spet nekaj navzgor, da hoja ne postane preveč enolična.

Kadar je noč, luna meče nanje čudne sence, a sem dostikrat preveč zamišljen, da bi to opazil – v nasprotnem primeru bi me bilo zagotovo strah. Včasih stopim na kaj mehkega in zdrizastega in upam, da ni bilo kaj hujšega, kot pa prezrel sadež, ki je padel z veje katerega od dreves, ki rastejo na vrtovih, skritih za visoko živo mejo, ali celo za obzidji vseh tistih, ki ne marajo radovednih pogledov.

Zanimiva reč, takšnele stopnice … nekomu lahko predstavljajo pravi zalogaj, kdo drug pa zlahka premaguje kar dve ali celo več hkrati. Za nekoga izziv, za drugega problem.

Po stopnicah se pehamo tudi na drugačnih poteh, le da je v škatli s pentljo na vrhu njih za vsakega od nas pripravljena drugačna vsebina in le redki so tisti, ki dobijo, kar si želijo, je pa zato več tistih, ki jih čaka tisto, kar si zaslužijo.

Potovati je mogoče v obe smeri, pa tudi hitrosti premikov so lahko različne – zelo visokim se včasih pridružijo tudi bolečine in modrice, a ne glede na vse je še vedno boljše zlomljeno srce, kot pa zlomljen vrat, čeprav nobena od obeh možnosti ni zavidljiva.

Bolj lagodni si, če se le da, raje izberejo tekoče – tako lahko pridejo na cilj brez hitre sape, vmes pa si z zijanjem po okolici naberejo cel kup novih informacij in njihovo življenje je popolno.

Sam imam do stopnic mešane občutke – kot smrkavec sem se pod starimi, lesenimi štengami skrival pred odraslimi in vlekel na ušesa njihove pomembne pogovore, vse dokler me ni nekega dne odkrila mama Kati in od takrat tisti kraj pozorno preverjala – najbrž zato, da si ne bi pri posedanju tam spodaj prehladil svojih velikih ušes.

Ob neki drugi stopniščni ograji sem dosti kasneje prižgal svoj prvi čik in pogumno nagnil iz steklenice, potujoče od ust do ust med pisano druščino, ki je brezdelno posedala in se naslanjala na steno, nekaj ur kasneje pa sta na istem mestu drgetala razmršena ženska in prestrašen otrok, ki sta bosa in v raztrganih spalnih srajcah pritekla iz luknje na drugi strani vrat, odkoder so že nekajkrat prihajali čudni zvoki, tistega večera pa je bilo še posebej bučno in glasno. Takrat sem si zaželel, da bi bila streha na vrhu stopnišča samo moja in prav tako vsa vrata pod to streho.

Ponavadi se jih lotim brez pretirane evforije, nikoli pa se jih ne prestrašim. Če se le da, se vmes ustavim, obrnem vrhu hrbet in se radovedno zazrem navzdol, na svoj način zadovoljen, da sem jih povsem nenamerno že toliko prehodil, čeprav me je vmes že nekajkrat imelo, da bi zavil levo ali desno – a tako je pač naneslo.

Pogled je tisto, kar šteje in z vsakim korakom – navzgor ali navzdol – je na sliki več barve.

Nekje sem ujel, da imajo prav zdaj knjige svoje dneve, zato sem eno od njih proti večeru vzel v roke še posebej obzirno in previdno. Nenazadnje tudi zato, ker sem jo dolgo iskal in končno se je le znašla na knjižnični polici, do katere me je po škripajočih in strmih stopnicah napotila vrla knjižničarka.

Včasih sem knjige naravnost požiral. Ponje sem hodil kar s cekarjem, ki ga je sicer imela mati za v trgovino in vedno sem jih pritovoril zvrhan kup, se zaprl v sobo in izginil v svoj svet. Zvrsti so se menjale, kot sem se spreminjal tudi sam in kmalu nisem več ubogal priporočil učiteljic in knjižničark, ampak sem brskal tudi med tistimi prehodi, kjer so bile razvrščene »težke knjige«. Ker sem jih brez težav potegnil s polic in zlahka odnesel do pulta, se mi niso zdele prav nič težke in tudi besede sem razumel – vsako posebej in vse po svoje.

V nekem obdobju pa sem v svoje življenje spustil prigode, ki so mi docela napolnile um in zaradi katerih sem branje popolnoma opustil. Dolgo je trajalo, preden sem spet začutil željo po branju prave knjige – tiste z listi, spravljenimi med dve platnici in dosti časa je minilo, preden sem se lahko toliko zbral, da mi misli niso begale in sem lahko zdrsnil v svet, ki me je vabil in sem mu hlastno sledil od strani do strani.

Zadnja leta mi doživljanja s knjigo v roki ponovno odlično uspevajo in tako me je tudi včerajšnja zgodba v hipu posrkala v svoj vrtinec in znašel sem se v svetu ljudi in običajev, od koder sem nekoč komaj ušel. Po nekaj urah me je izpljunila in bil sem popolnoma izčrpan, a počutil sem se izvrstno. Tudi tokrat sem razumel vse besede – vsako posebej in vse po svoje.

Ako je skrivnost sreče resnično v dajanju – in ne v jemanju,
kako neznansko srečni so potem oni,
ki se kar naprej tako obupno ponujajo?

… da sem ogromen, črn pes. Moja gospodarica je bila zavaljeno, neuravnovešeno babše, ki si me je omislilo v brezupni želji, da bi jo vsaj nekdo imel rad. Dokler sem bil še majhna kepa, so kar naprej drezali vame in me vlačili po rokah, ko so se me naposled naveličali in sem postal velika, neprijazna zverina, pa sem bil večkrat lačen, kot pa sit. A imel sem mir.

Navadno sem se potikal po obronkih vasi in oprezal za hrano. Včasih sem zgrabil za vrat kakšno perjad ali zajca, nemalokrat pa sem se moral potešiti kar s kakšno crkovino, ki je ležala ob kolovozni poti. Človeško raso sem sovražil in se je ogibal, kot hudič križa.

Tokrat pa je bil v zraku oster, nepoznan vonj, ki me je vabil bliže in bliže med nizke kolibe. V daljavi sem videl nekaj ljudi, ki so posedali na trati pred hišo in se neutrudno trpali s hrano, ki so jo hlastno jemali iz velike posode na mizi. Niso se gledali v oči in nihče ni spregovoril niti besede. Nedaleč stran je v leseni gugalnici pozabljen sedel njihov mladič.

Pritajil sem se v travo in se počasi, a nezadržno bližal. Nekje v sebi sem vedel, da ne delam prav, a glad je bil prehud in želja močnejša od mene. Slina se mi je nabirala v gobcu in kapljala na travo, ko sem zavohal sveže meso.

Pred očmi se mi je stemnilo.

Skočil sem.

Tekel je, kot da ima za petami samega vraga. Na tak način se je navadno skušal otresti jeze in gneva, ki se je čez dan nabiral v njem, a samemu sebi ni še nikoli uspel uteči. Prispel je do roba gozda, ki ga je prelomastil že ničkolikokrat, zato se je odločil, da bo tokrat ubral drugo pot. Med gostim podrastjem se je na silo prebil do ozke stezice, ki je vodila globje med drevesa in se pognal po njej, kot da gre za življenje. Dokler se ni ustavil.

Rogovila, ki je štrlela iz debla prav v višini njegove glave, se mu je zapičila naravnost v oči. V trenutku ga je vrglo po tleh in po obrazu mu je pričelo curljati nekaj toplega. Zatipal je po licu in na rokah začutil lepljivo tekočino. Poskušal je vstati, a se je zopet sesedel po mokrem listju. Peklensko so ga skelele oči in zaman se je trudil, da bi kaj videl.

Samo tema in bolečina. Naposled se je le postavil na noge in v glavi se mu je vrtelo. Ni vedel, v katero smer naj se obrne in kako naj pride ven iz tega gozda. Taval je nekaj časa v eno, nato spet v drugo smer, se vrtel v krogu in zaletaval v drevesa.

Zgrudil se je na tla in se naslonil na deblo. Vedel je, da je konec njegovega teka in ni ga bilo strah. Ostal je v gozdu, ki ga prej nikoli ni videl, saj so mu bila vedno na poti drevesa, ki so se stegovala proti njemu in pred katerimi je bežal še globje v goščavo. Zdaj se je ustavil njegov korak in izginile so slike, ki so drvele mimo njega kot pokrajina mimo brzečega vlaka. Zazrl se je vase, ker se ni več mogel zagledati kam drugam.

Zvečer pa je v bližnjo vas veter prinesel njegov blazni smeh, od katerega je ljudem ledenela kri po žilah in so matere z grozo v prsih zapirale polkna svojih hiš.

… tu in tam, da sem ves iz sebe.

Dobro se spominjam pločevinaste tablice, ki je postrani visela nad šankom v meni tiste čase priljubljeni beznici in nemara še vedno počne prav to.
Na njej je pisalo: »Dođi makar sebi ako nemaš kome drugom«.
Pa sem pogosto prihajal – k sebi in vase.
In se grizel in žrl do onemoglosti … ker mi je bilo popolnoma vseeno …

Hodil sem in ves čas trmasto upiral pogled v tla.

Nisem videl, kako se mi roga nebo in nisem čutil, kako me veter vleče za lase.
Vse mi je bilo odveč in komaj sem čakal, da bom sam.
Ko pa sem ga zagledal, kako leži tam ob robu ceste, nisem mogel odtrgati pogleda.

Res, prav vsake oči imajo svojega malarja in tudi moje so danes našle natanko tisto, kar so iskale.

… za Oko

Žalostne so mrtve rože
v vazi,
kot je žalosten svež šopek
na grobu

 

Jablana, ki jo je zasadilo meni najljubše dete …

Paraziti – takšni in močno drugačni
Ponavadi blizu riti in nenehno strašno lačni

Polni hrepenenja po duševni hrani

Vsakokrat si najdejo nekoga
Ki dovolj se smili mu nadloga

Da jih pred zunanjim svetom brani

Grizejo ga vneto in goreče
Pa čeprav jim to ne nosi prave sreče

Sami sebi vedno so največja kazen

A usoda, mrha, rada se premisli
Ti obračaš, ona te porine z visli

Mrzla zima pomori vso golazen

Na koncu zgodbe – draga para Zita
Še gluh in slep naposled te prečita

Ostaneš to, kar si – uboga Para

Usodna prevara

Preprosto: če nekaj ušpičiš, stoj za tem.

Najzgodnejši spomini sežejo v obdobje, ko so ljudje, ki so me imeli radi, hrano skrbno pretlačili in mi jo previdno vstavljali v vedno lačna usta. Takrat je bilo to popolnoma samoumevno, celo nekaj, kar naj bi bilo njihova dolžnost.

Dosti kasneje so prišle jagode z vrta moje babice, ki so dišale po … jagodah.
Ko so na tisti njivi prenehale rasti, ker ni bilo nikogar, ki bi jih zasadil, nisem nikoli poskusil kakšnih drugih. Še danes pa me zaboli srce, ko na tržnici zagledam košarice, polne jagod in vsakokrat v upanju zaman iščem zguban obraz.

Ostale pa so češnje; tiste debele hrustavke, ki so pomenile začetek božanskih počitnic na podeželju, kamor me je že zadnji šolski dan malodane nagnal možakar, katerega sem zaradi ljubega miru klical ati. Če bi vedel, kako se veselim teh poletnih dni, bi mi odhod zagotovo preprečil, zato sem hlinil globoko žalost nad odhodom in se tako že zgodaj naučil lagati …

Po tistem, ko so me odtrgali od edinega kraja, kjer sem se počutil doma, nam je mati, ki ji je bilo še mnogo težje kot meni, a tega nikoli ni pokazala, včasih spekla potico.
Ker ob praznikih tako počnejo v družinah.
Ko smo jo v naglici hlastno jedli vsak na svojem koncu, sem vedel, da so naši orehi trši od orehov ljudi, ki sem jih poznal.

Sreča v nesreči in moje drugo rojstvo … vse, kar sem zaužil, je priteklo po malce debelejši slamici in po slamici so mi dajali tudi čežano. Spraševal sem se, če ni nemara že predelana in če ne bo šla od mene kasneje spet v kakšno drugo skledico … a tudi ogabni okusi so boljši od nikakršnih, tako kot so tudi najslabši občutki vseeno boljši, kot če jih sploh ni.

Tako vsevedno sem potem, ko sem spet zmogel, zagrizel v nekaj kislih in tudi kakšno črvivo jabolko misleč, da bo vsaj proti zadnjemu ugrizu postalo sočno, slastno in okusno – a vedno znova sem razočarano odvrgel piškavi ogrizek. So pa ta jabolka nujno potrebna, da si okrepimo dlesni in dušo, ki sčasoma postane vse manj ranljiva in vse bolj previdna.

Včasih sem naletel na kakšno prezrelo sorto, ki ji je hitro potekel rok trajanja in potem nekaj časa previdno obračal vsak naslednji primerek, če ni nemara obtolčen, nagnit ali celo plesniv …

Posebne vrste predstave so bile tiste, v katerih sem igral glavno vlogo tepke, a samo na ta način lahko prepoznaš ta trpek sadež, ko nanj naletiš kasneje.

Iz obdobja špricanih breskev sem zajadral v sezono zrelih melon, če pa bo vse po sreči, me nekje nekoč že čaka slasten kompot iz suhih sliv.

Na koncu koncev, ko se vse premeša in preplete, se okusov skorajda ne loči več, a vseeno je pomembno, da okušamo prav vsak sadež posebej. Vsak sadež iz sadovnjaka življenja, ki ga nosimo s seboj, vedno bolj pisanega in vedno bolj dišečega …

A še vedno letim in na koncu mojega leta mi bodo hrano nemara zopet pasirali – čeravno ne prav skrbno, saj se jim bo mudilo v njihove vrtove, okušati njim namenjene plodove.

Le da to ne bodo ljudje, ki bi me imeli radi.

Če danes na platno ujeta sem slika
že jutri bom sila, ki gore premika